di Angeli Mihljevi se je takole pohvalil: “Sem prav vesel. Strežem pri maši. Nisem še prvi, a prihodnje leto upam, da bom. Ampak zvonim najlepše. Ko prideš drugo leto, me ne boš več poznala, ker bom imel tudi obleko od strežnika.” Na sprehodih po tomajski gmajni se je Srečko srečeval s svojimi vrstniki in se z njmi pogovarjal. Kot mladenič pa je doživljal idilo pastirskega življenja, ko je Kosovelovo kozo pasel sam in s svojimi vrstniki. Ob nedeljah je politiziral z možmi in fanti, tudi sicer so ga vrstniki pogosto obiskovali in se dolgo z njim pogovarjali. Že kot otrok je Srečko rad nastopal na domačem ljudskem odru. Govorjena beseda in dramatizacija je bila pogosto tudi njegova igra.Kot mladenič pa je z veliko vnemo deloval v tomajskem društvu, predvsem v igralskem krožku. Obiskoval je veselice, nastopal v vlogah in režiral. O tem svojem delovanju je navdušeno pisal svojim prijateljem: “Ob osmih zvečer je veselje v društvu, polno veselih devojk in mladeničev, pojemo: Njive pa so za pšenico, a pšenica za kolače, a kolači za devojke, a devojke za junake. Potem igramo Verigo, jaz sem starec, ded Primož”. V živem spominu vasi je ostala veličastna odrska predstava Miklova Zala, ki jo je režiral Srečko s svojim prijateljem Antonom Gorupom. Najstarejši se še spominjajo, kako je Srečko sodeloval tudi pri postavljanju odra iz gratun in desk, ki so jih fantje pripejali iz domačih skednjev. Toda, ko je bil oder pripravljen, kulise postavljene in so začeli z generalko, so pridrveli razjarjeni škvadristi, razgnali igralce in gledalce ter vse razbili. Da so mu bili Tomajci pri srcu, je čutiti tudi v njegovih pismih, ko posameznike omenja in ko domače sprašuje o tem in onem. Bolele so ga izredno kritične razmere, propadanje kmetij in izseljevanje mladih. Toda slutnja prezgodnje smrti se je uresničila. Srečko je umrl star komaj 22 let. To je potrlo Kosovelovo družino in vse Tomajce, posebno vrstnike. Zgubili so prijaznega, ljubeznivega sodelavca in družabnika. Kako so podoživljali izgubo svojega vrstnika, je opisala njegova sestra Tončka, približno takole. Vest o smrti se je raznesla kot blisk in še tisti večer so pritekla domača kmečka dekleta in mu napravila mrtvaški oder, spletla sedem velikih svežih vencev in nanesla belega cvetja za njegovo zadnjo pot. Srečkov pogreb je bil veličasten. Na pogrebnem obredu so sodelovali trije duhovniki. Vsa pot od doma do pokopališča je bila posuta s cvetjem in grob je bil ves obit z belim papirjem ter je imel na dnu samo belo cvetje. Belo oblečena dekleta in dekletca so mu nosile šopke in vence. Na pogreb so prihiteli ljudje z vsega Krasa in iz širše okolice, pa tudi študentje iz Ljubljane, ki so mu po poslovilnem nagovoru spustili v grob šopek cvetja s slovensko trobojnico. Za Tomajce je bilo to ganljivo spoštovanje in iskreno žalovanje za Srečkom, za človekom, za priljubljenim domačim mladeničem, sošolcem, vrstnikom, kulturnim delavcem in sinom spoštovanega učitelja. Vrstniki še niso poznali njegovega obsežnega pesniškega opusa. Počasi, več desetletij je bilo potrebno, da je javnost sprejela vse, kar je v svojem kratkem življenju Srečko Kosovel poklonil Krasu, Slovencem in svetu. Mira Cencič