Medtem ko sem jedel, je Jed govoril, vendar ga nisem poslušal. Gledal sem v kot kost bel riž in razmišljal o mrtvi pokveki na Ko Pha-Nganu. Prepričan sem bil, da so ga mravlje v tem času že oglodale. Hitre so, mravlje. Verjetno sploh ni začel gniti. Predstavljal sem si ga na hrbtu, gol okostnjak, kako se reži pod rahlo plastjo listja, med katerim se do njega prebija nekaj sončnih žarkov. V resnici sem ga pustil ležati na rokah, z obrazom navzdol, ampak ker ni imelo posebnega smisla, da bi si zamišljal zadnji del glave, sem sliko popravil, da je bila bolj estetska. Tudi sončne žarke sem dodal. Kakor se spomnim plitvega groba, je bil na debelo pokrit z listjem, ki ni prepuščalo svetlobe. Všeč mi je bila pač zamisel, da jo je.