»Tako zelo sem bila utrujena.« Zazehala sem – nato pa sem se spomnila, kaj me je tako utrudilo. Za trenutek se je zazdelo, da sva obe nekoliko v zadregi. Prejšnjo noč je bila soba tako neresnična kot odrska scena: kjer so se prepletale umetna svetloba in dolge sence ter neverjetno razkošne barve in opojni vonji, kjer nama je bilo kakor pravim igralcem dovoljeno stopiti iz svoje kože ali biti nekaj več kot sicer. Zdaj sem v zgodnji jutranji svetlobi, ki se je razlivala po sobi skozi deloma razgrnjene zavese, videla, da na tej sobi ni bilo prav nič nadnaravnega; opremljena je bila zares elegantno in tudi precej strogo. Nenadoma me je prevzel močan občutek, da ne spadam sem. Kako se pocestnica poslovi od svoje stranke? Niti sanjalo se mi ni, saj mi tega še nikoli ni bilo treba storiti.