Leta 1040 je oglejski patriarh Pilgrim dobil od rimsko-nemškega cesarja Henrika III. petdeset kraljevskih kmetij v Cerknici in okoliških vaseh v Kranjski marki, kamor je sodila tudi Ribnica. Pragospostvo Ribnica so konec 11. stoletja dobili v oglejski fevd svobodni gospodje Auerspergi, po letu 1248 pa grof Herman Ortenburški. Grad je prvič omenjen leta 1263 kot castrum Reiuenz, nato pa še večkrat v 15. stoletju kot gesloss (leta 1457 - geslos Reiffnitz, leta 1462 - gesloss in der Reyffnicz in leta 1470 - gesloss Reyffnycz), že prej, leta 1220, pa je omenjeno ribniško gospostvo (dominio nostro in Rewenicz). Grad in gospoščino so upravljali turjaški ministeriali, nato ortenburški kastelani in oskrbniki (med njimi je leta 1397 omenjen Herman s Čušperka), ki so se tudi imenovali po gradu, po letu 1418 kastelani celjskih grofov (ti so podedovali ortenburško posest), med letoma 1456 in 1619 pa je Ribnica bila deželnoknežja last. Med lastniki so bili po Valvasorjevem zapisu tudi pl. Laaserji iz Loža, grad naj bi jim leta 1227 prodali Auerspergi, vendar so Laaserji upravljali sternberško posest pri Ribnici, na tem območju so imeli posest tudi svobodni gospodje Žovneški. Habsburžani so dajali Ribnico v zakup raznim fevdalnim rodbinam. Od leta 1456 do srede 16. stoletja so bili lastniki Ribnice deželnoknežji vazali gospodje Pyrschi, na gradu sta bila oskrbnika Gašper in Andrej Lambergerja, med letoma 1478 in 1493 pa je Sigmund Pyrsch dal Ribnico v zakup celjskemu glavarju Andreju pl. Hohenwartu (grajski oskrbnik je bil Gašper Rauber). Leta 1515 je omenjen zastavni lastnik Moric Purgstaller, isto leto zakupnik Karel Boltežar pl. Lamberg, leta 1521 zakupnik Bernard Ričan, leta 1543 vitez Jožef Lamberg, od leta 1576 do 1601 je grad imel Franc pl. Gall, nato do leta 1619 pl. Mosconi. Leta 1619 je cesar Ferdinand gospostvo prodal baronu Janezu Jakobu Khiesslu, leta 1641 ga je kupil baron Andrej Triller pl. Trillegkh, po letu 1701 so grad imeli grofje Cobenzli (leta 1784 je bil grad deloma uničen med požarom, a ga je grof Gvidon Cobenzl obnovil), od leta 1810 pa meščanska rodbina Rudež. Anton Rudež iz Kobjeglave pri Štanjelu je bil grajski oskrbnik od leta 1787, dve leti pozneje pa že najemnik ribniške gospoščine. Anton Rudež je bil sošolec Valentina Vodnika in ko je Vodnik med letoma 1788 in 1793 kaplanoval v Ribnici, je bil vsakdanji gost pri graščaku. V lasti Rudežev je Ribnica ostala do konca druge svetovne vojne. Do leta 1848 so bili v gradu prostori okrajnega sodišča, leta 1941 je bil v njem pehotni polk stare jugoslovanske vojske, po kapitulaciji Italije do velike nemške ofenzive v začetku novembra 1943 pa partizanska bolnišnica. Verjetno so prvotno stolpasto poslopje pozidali v 12. stoletju že Turjačani (po Valvasorjevih besedah leta 1082), Ortenburžani so sto let pozneje dozidali nova poslopja, z mogočnim obzidjem in obrambnimi stolpi pa so ga zaradi turške nevarnosti obdali v drugi polovici 15. stoletja. Turki so tod divjali vsaj desetkrat, vendar gradu niso mogli zavzeti. Na novoletni dan 1944 so grad požgali vosovci, da bi Nemcem preprečili ustanovitev postojanke. Grajsko jedro sta sestavljala dva palacija, tu je bila tudi grajska kapela Janeza Krstnika, in dvorišče s cisterno, celotno zasnovo z zunanjim obzidjem in obrambnimi stolpi je obdajal vodni jarek, dostop v grad pa je vodil prek dvižnega mosta. Obnovljeno renesančno zidovje gradu z vhodnim stolpom sredi naselja ob rečici Bistrica, kjer je urejen spominski park kulturnikov, je danes skorajda edini ostanek mogočnega gradu. V ohranjenem traktu so prostori etnografskega muzeja z zbirko domače obrti.