V daljšem sestavku v Dnevniku (Objektiv, 3. novembra 2007) prof. dr. Ljubo Bavcon ob priliki razveljavitve sodbe škofu Rožmanu zavrača »poskuse revizije poteka druge svetovne vojne in kriminalizacije narodnoosvobodilnega gibanja«. V prvem delu članka zavrača legalistične interpretacije, po katerih »... naj bi /partizani/ napadali 'pravno zavarovane interese civilnega prebivalstva', zato naj bi bili ti napadi protipravni, in to naj bi utemeljevalo pravico prebivalstva do silobrana... Vsa dejanja in ravnanja partizanov naj bi bila 'navadna kriminalna dejanja vse do priznanja Titovih partizanov kot vojskujoče se strani...Četudi so morda take interpretacije z ozko pravnega vidika utemeljene (kako danes utemeljujejo razliko med teroristom in sovražnim vojakom?), imam odpor proti okupatorju za legitimno dejanje, profesorju pa zaupam, da je tudi pravno utemeljen.V nadaljevanju pa profesor poudari, da v Sloveniji med vojno ni potekala državljanska vojna, ampak samo vojna med okupatorji in kvizlingi na eni strani ter partizani na drugi; da je bilo NOG hkrati osvobodilno in socialno revolucionarno gibanje, katerega legitimnost izhaja iz množične podpore prebivalstva; da je naravno, da so se komunisti borili za oblast, da bi uresničevali narodno in socialno osvobodilne cilje; da je bila zavezniška vrnitev oboroženih kolaborantov legalna repatriacija vojnih ujetnikov (vrnitev v domovino, kako ljubko); da pa obžaluje, da so jih »jugoslovanske oblasti« pobile.Z jedrom teh trditev se ne morem strinjati, ker mi ne pojasnijo, od kod se je v Sloveniji po vojni vzel socialistični enostrankarski sistem, diktatura proletariata in njegove avantgarde komunistične partije, sistem, temelječ na ideologiji marksizma-leninizma. Profesor ne pojasni, kdaj in kako je bila izvedena socialistična revolucija. Evfemistično govori o socialno revolucionarnem gibanju in socialno osvobodilnih ciljih, ko je v resnici šlo za uresničitev vseh bistvenih postavk socialistične revolucije: nasilen prevzem oblasti s strani komunistov, ukinitev večstrankarskega sistema, nasilna »razlastitev razlaščevalcev« (lastnikov kapitala), podržavljenje proizvodnih sredstev, »agrarna reforma« po sovjetskem zgledu, »tovarne delavcem«, izvedba navideznih prisilnih volitev z »množično podporo prebivalstva«, ideološka indoktrinacija z marksizmom-leninizmom in enoumje, ki je trajalo desetletja. Kdaj se je to začelo in kako?Ni se začelo po vojni, ampak med njo. NOG ni bilo homogeno osvobodilno »gibanje«, ampak gibanje, ki ga je v začetku vodila koalicija levih strank, dokler ni prevzela vodstva KP (»dolomitska izjava«). Ves čas vojne pa je KP že »uresničevala socialne cilje« z likvidacijami političnih nasprotnikov. Izkoristila je vojno in okupacijo, z bistro strategijo spravila politične nasprotnike v past kolaboracije in jih pobijala pod pretvezo boja proti okupatorju in njegovim sodelavcem. Seveda je bil njen boj zmagovit; zmagovit na obeh frontah. Na strani zaveznikov je partizanska vojska z resnično množično podporo prebivalstva izgnala okupatorje, hkrati pa je partija sektaško in manipulativno izvedla nasilno komunistično revolucijo in pobila ter pregnala politične nasprotnike. Ne morem si misliti, da spoštovani profesor tega ne ve. Čemu zamolči?Partija se je polastila partizanske vojske in je pod pretvezo boja proti okupatorju prek svojih organov (VOS) v resnici napadala »pravno zavarovane interese civilnega prebivalstva« (beri: življenje in lastnino »izkoriščevalcev«). Ker je desnica že zgodaj zaznala pretečo nevarnost, se je tudi bojno organizirala in bratomorna vojna se je začela. Ali je ta spopad – ni ga Slovenca, ki zanj ne bi vedel – državljanska vojna ali ne, prepuščam pravniškemu dlakocepljenju. Boji med oboroženimi formacijami levice in desnice so bili; pobijanje je bilo, kruto in množično na obeh straneh.Profesor trdi, da je NOG imelo množično podporo prebivalstva. Vemo, kaj pomeni v vojni ne podpreti tistega, ki oborožen pride v hišo. Vendar je kljub temu pomisleku odpor proti okupatorju vsekakor imel množično podporo. Da jo je imela tudi komunistična revolucija, ki se je odvijala v njegovem okrilju, pa je drzna hipoteza.Prav nezaslišana pa je trditev, da ni razumljivo, zakaj se komunisti ne bi smeli boriti za oblast, saj se vsako politično gibanje bori za oblast. Spomnimo se: tudi nacionalsocializem je bil politično gibanje, ki se je borilo za oblast. Komunisti se lahko borijo za oblast, nimajo pa pravice izvesti nasilne revolucije in izvajati revolucionarnega terorja, naj bodo njihovi socialni cilji še tako svetli.In še zadnje: povojni zunajsodni poboji neoboroženih vojnih ujetnikov in civilistov so lahko maslo zaveznikov in »jugoslovanskih oblasti« – a z asistenco domačih izvajalcev, ki se bodo izognili obtožbi. Izdajalci so plačali, izvajalci ne bodo nikoli.Dr. Blaž Mesec, izr. prof. v. p., Ljubljana daljšem sestavku v Dnevniku (Objektiv, 3. novembra 2007) prof. dr. Ljubo Bavcon ob priliki razveljavitve sodbe škofu Rožmanu zavrača »poskuse revizije poteka druge svetovne vojne in kriminalizacije narodnoosvobodilnega gibanja«. V prvem delu članka zavrača legalistične interpretacije, po katerih »... naj bi /partizani/ napadali 'pravno zavarovane interese civilnega prebivalstva', zato naj bi bili ti napadi protipravni, in to naj bi utemeljevalo pravico prebivalstva do silobrana... Vsa dejanja in ravnanja partizanov naj bi bila 'navadna kriminalna dejanja vse do priznanja Titovih partizanov kot vojskujoče se strani'«.