ministrstvo, bo povzročil elitizacijo visokega šolstva in družba znanja ne bo več družba, temveč zgolj še peščica posvečenih. Kot vedno bo tudi ta zakon za vse enak, tako za tiste z bogatimi starši kot za tiste iz delavskih družin. Zakon bo s svojo navidezno enakostjo dejansko legaliziral realno obstoječe neenakosti v družbi, saj bo ne glede na materialno različnost posameznih državljanov in družbenih skupin njihovo usodo postavljal na umetno ustvarjen skupni imenovalec. Šele neenaka obravnava neenakopravnih državljanov pa lahko privede do resnične enakosti pred zakonom. V našem primeru bi to pomenilo, da dejansko upoštevamo, da pred zakonom nismo vsi enaki, saj nimamo vsi enakih staršev! Obenem pa zakon ne upošteva temeljnega poslanstva študenta, to je, da ta študira, in ga raje brezsramno prilagaja ekonomskim kalupom. Položaj sodobnega študenta je danes neizprosno razcepljen na abstraktno in teoretsko realnost njegovega študija. Torej na vse tiste ure, preživete v predavalnici in za knjigami, ki posamezniku omogočijo, da zapopade nov miselni aparat, v strnjeni in sistematizirani obliki vsrka znanje preteklih generacij in morda k temu nekoč še sam prispeva. To je svet univerze (univerzalno in javno). Svet ekonomije (privatno in partikularno) v položaj študenta vnaša še plat razcepljenosti na prakso in delo. In bodimo pazljivi, delo tu ne pomeni kakršnega koli dela, temveč mora biti produktivno delo, torej delo, ki prinaša rezultate in dobiček. Meditiranje na sončno obsijani jasi tako ni produktivno delo, vendar postane prav to, ko organiziramo množično meditacijo za mir na svetu, in vsem ljudem dobre volje, ki se tega dogodka udeležijo, za storitev zaračunamo 20 evrov. To delo je produktivno, saj prinaša dobiček. Pred seboj imamo torej dva bloka. Na eni strani univerzo, sektor produkcije znanja, ki ne sme biti zgolj produktivno, in na drugi ekonomijo, sektor produkcije blaga, ki mora biti produktivno. V tem docela nepomirljivem nasprotju se odvija nenehni boj za prevlado. Za prevlado nad idejami, ki bodo izoblikovale študente, tiste, ki predstavljajo bodočo delovno silo. Brez njih postaneta tako univerza kot razvita ekonomija nefunkcionalni. Tej relaciji lahko dodamo še tretjo instanco, državo. Ta skrbi za pravila igre in določa polje boja, znotraj katerega se srečujeta univerza in ekonomija. In kakšen je rezultat, ko pogledamo v ring? Dokaj klavrn, univerza je postala brezzobi tiger in v največji meri tista znanost, za katero je Marx povsem upravičeno zapisal, da je dekla kapitala. Glede na dani zgodovinski trenutek je to še toliko bolj presenetljivo. Brez bojazni lahko zapišemo, da je bila v zadnjih treh oziroma štirih desetletjih dominantna linija velike večine ekonomistov neoliberalna. Tako kot vsi javni sektorji (seveda pa sem spadajo tudi države, spomnimo se samo Čila) tudi visokošolski ni bil imun na surove pritiske neoliberalnega primitivizma. Ukinimo vse, kar diši po skupnem in javnem, in ustvarimo globalni monopol privatnega! To je bila tista zmagovalna idiotska formula (idiotes – gr. privatni državljani), ki je neposredno kriva za družbene katastrofe najširših razsežnosti in zaradi katere bi morala Milton Friedman in njegova chicaška šola odgovarjati za zločine proti človeštvu. Kot rečeno, tudi univerza ni bila imuna na te pritiske in tisto, kar po svojem bistvu ni moglo služiti trgu, je postalo namenjeno prav temu. Znanje je postalo tržno blago, študentje pa delovna sila, ki je bila prepuščena na milost in nemilost logiki prostega trga.