mo, kaj to pomeni. Zato smo imeli težave zlasti z dokumenti, kar gre na dolgo. Italijani so nas sprejeli zelo lepo. Veliko število prijateljev nas podpira in nam med našim bivanjem tu daje čutiti, kot da smo doma. Zraven nam stojijo tudi nekatere družine našega gibanja, ognjiščarjev. Pomagajo nam v vsakdanjem življenju in omogočajo, da lahko v kvalificiranih zdravstvenih središčih zdravimo sina. Ne čutimo se tujce prav zaradi prijateljev, ki nam stojijo ob strani. Med njimi je kar nekaj oseb, s katerimi sem sodeloval že v Iraku. V zadnjih letih sem na- Foto DPD mreč delal kot prevajalec in tolmač v različnih italijanskih misijah in v sklopu italijanskih humanitarnih organizacij. Kako ste živeli v Iraku in kako vam gre zdaj, ko živite v Tapoglianu v Furlaniji? V Bagdadu sem diplomiral iz farmacije in živeli smo dobro. Tam sem s svojo plačo lahko vzdrževal dve družini, tu pa imam seveda težave z delom, saj smo priseljenci. Pomemben mejnik v mojem življenju je bil, ko sem v Iraku spoznal gibanje ognjiščarjev. Naša duhovnost se navezuje na duhovnost prvih kristjanov, ki so si prizadevali, da bi čimbolj zvesto živeli evangelij v vsakdanjem življenju. Prvič sem imel možnost priti v Italijo pred desetimi leti, leta 1995, da bi globlje spoznal in izkusil duhovnost ognjiščarjev, to stvarnost ponesel v svojo domovino in jo širil zlasti med mladimi. Prav v Italiji sem spoznal razne humanitarne organizacije, med katerimi Un ponte per. Z njimi sem kmalu začel sodelovati, zanje sem delal dve leti. Med osebami, s katerimi sem redno sodeloval, sta bili tudi Simona Pari in Simona Torretta, ki so ju lani ugrabili in nato k sreči tudi izpustili. Tudi po vojni sem delal z organizacijama Un ponte per in Intersos v sklopu raznih projektov za ostarele, za otroke v šolah, za begunce, ki so se homed sabo smo si pomagali in se podpirali. Deset dni po začetku vojne smo se preselili proti severu, petsto kilometrov daleč od Bagdada, da bi zavarovali naše otroke in mlade, ki so se močno bali bombardiranja v Bagdadu. V majhnih naseljih na severu se nas je zbralo več kot 400. Toda tudi tam je bilo veliko težav: primanjkovala je hrana, malo je bilo pitne vode, električni tok se je stalno prekinjal, na razpolago ni bilo jeklenk za plin itd. Po drugih vasicah smo iskali vodo in vsak dan čakali v dolgih vrstah; med družinami smo iskali to, kar je kdo imel odveč, da bi porazdelili tistim, ki jim je kaj manjkalo. V istem času smo vsak dan prosili Boga, da bi se vojna čimprej končala, da bi naše ljudstvo ne utrpelo preveč gorja. Zaupali smo, da nas ne bo zapustil in da nam bo pomagal preživeti to hudo preizkušnjo. Po mesecu dni se je vojna končala. Kot vsi dobro veste, pa se težave nadaljujejo. Na dnevnem redu so ugrabitve, kraje, nasilje, bombni atentati, avtomobili bombe in druga teroristična dejanja. Življenje pa vseeno gre počasi naprej. Delamo na tem, da bi se razmere izboljšale, da bi se tkali normalni človeški odnosi, da bi naše ljudstvo spet zaživelo v miru med sabo in z drugimi. Je tudi tvoja družina med vojno in po njej izgubila kakega dragega člana? Med vojno sem v bombardiranju izgubil strica. Po vojni so umorili nekaj prijateljev. Prav pred zadnjim Božičem pa so ugrabili mojega bratranca; po tednu dni so našli njegovo truplo. Nikomur ni znano, zakaj so ga usmrtili... Žal se take in podobne stvari dogajajo vsak dan in o tem mediji sploh ne poročajo. Tolpe zločincev redno izvajajo ugrabitve, da bi kaj zaslužili, ropajo avtomobile, denar in vse, kar jim lahko prinese dobiček. Pomanjkanje je veliko in ljudje si pač pomagajo, kot morejo. Kako predvidevaš oziroma upaš, da se bodo stvari v Iraku razvile? Upam, da se bo stanje čimprej uredilo. Ostaja nam upanje. Prepričan pa sem, da bo treba za normalizacijo razmer še precej časa. Meja je odprta, v državo je prišlo veliko zlonamernih skupin, ki imajo svoje podle cilje in interese ter povzročajo vse to, kar se dogaja. S sožitjem in edinostjo, ki sta vedno vladala med različnimi narodnostmi, želimo kljubovati silam nestrpnosti in nasilja, da bi se spet vzpostavilo neko ravnovesje. Kakšne so perspektive? Sem optimist, toda po vsej verjetnosti bo moralo preteči še nekaj časa. Upam, da bodo volitve pripomogle k večjemu zavzemanju za mir in svobodo. Upam tudi, da se bodo omenjene skupine umaknile. Upati moramo! Naredimo korak nazaj. O Sadamu Huseinu je bilo pove-