Zato se že nehajmo prepirati za tistih nekaj klinčevih metrov Jorasove zemlje in nehajmo trmasto vztrajati pri legalističnem stališču o sukcesiji, ampak raje izplačajmo hrvaškim varčevalcem njihove devize, omogočimo hrvaškim potnikom avtocestne povezave do Evrope ter pomagajmo Hrvaški tako na politični ravni kot s tehnično pomočjo, da bo čim prej vstopila v EU. Zaradi Hrvaške in njenih – prijateljskih – državljanov. Toda še veliko bolj zaradi nas samih oziroma naših lastnih koristi. Če bi hrvaške varčevalce nekdanja LB poplačala že pred petnajstimi leti, bi bila danes verjetno zelo močno prisotna na hrvaškem trgu kot pomembna lastnica hrvaških bank. In izplačane devizne vloge v višini 170 milijonov evrov bi sedanja NLB že zdavnaj dobila povrnjene prek repatriiranih dobičkov, ki bi jih v tem času ustvarila v podružnicah na hrvaškem trgu. Hkrati bi NLB lahko odigrala bistveno bolj pomembno vlogo pri financiranju nastopa slovenskih podjetij na hrvaškem trgu ter kreditiranju njihovih podjetij in državljanov. Podobno velja tudi za druga podjetja in naš izvoz; zunanjetrgovinski presežek s Hrvaško bi bil lahko bistveno višji od teh, ki smo jih imeli v tem desetletju in pol. Slovenska podjetja bi lahko uspešneje sodelovala v privatizacijskem procesu na Hrvaškem. Gospodarske koristi od povečane trgovine, kapitalskih in finančnih tokov bi tako nekajkratno odtehtale izplačane vloge hrvaških varčevalcev.