Najnenavadnejša oseba v dvorani, razen mene, je bil Jess Clark in moja osuplost se je postopoma vsa osredotočila nanj. Če sem mu dovolj dolgo nepremično zrla v obraz, je bilo, kot da bi bil spet maj in jaz sem ga pravkar šele prvič videla. Opazila sem njegov kljukasti nos, modre oči z lepo zarisanimi očesnimi votlinami, suhe, čedno izklesane ustnice. V sodni dvorani je deloval sproščeno, zgolj priča, radoveden, toda nevpleten v razvijajočo se dramo. Bil je tujec, ki je izgledal zvit, skorajda preračunljiv. Ker ga ni nihče gledal in zato ni imel prilike, da bi razkazoval svojo očarljivost, je bil njegov obraz hladen, brez živahnosti ali topline. Njegova ocena ali čustva, glede tega, kar se je zgodilo, nikakor niso bila jasna in v meni se je nekaj prebudilo, nagonski ženski odziv previdnosti, kot da je to, kar se je zgodilo, še vedno pred nama, kot da občutek, da je previdnost na mestu, zdaj ni več rezultat izkušenj. To prhutanje previdnosti mi je dajalo občutek nečesa že videnega in spraševala sem se, če sem ga občutila že kdaj prej, če to nemara ni bila stvar, ki me je gnala naprej. Nenadoma sem pomislila na tisto dekle, ki jo je fant zabodel dolgo nazaj junija, kako mu je šla nasproti, vrgla previdnost čez ramo.