Ko je začel premier pojasnjevati, da morajo v vladi bolje razumeti, kaj se je zgodilo in zakaj je prišlo do te vrzeli, saj podatki še prihajajo, zato tudi še niso dokončno potrdili poročila finančnega ministrstva o polletnem obračunu letošnjega državnega proračuna, pa je začelo vse skupaj dišati po iskanju krivcev. Tistih, o katerih je včeraj govoril financar Ivanušič, ko se je pesimistično distanciral od nekaterih vladnih sklepov, saj je ugotovil, da si le z vladno odločitvijo, da rebalansa ne bo, ne more pomagati. Prav nič, če vlada o vsem dvomi, podpore za svoje trditve in izračune pa nima niti pri premieru. Če pustimo ob strani nekatere premierove spodrsljaje, denimo tistega, ali je treba spremeniti zakon o izvrševanju proračuna, da bi se pokojninski zavod sploh lahko zadolžil za 30 milijard tolarjev, ali ne, ostaja dejstvo, da davkoplačevalci vladne vneme za varčevanje ne morejo vzeti resno. S prvotno tolažilnimi besedami jim je celo sam premier vcepil dvom, da bo vlada privarčevala vsaj okoli 16 milijard tolarjev, če že za luknjo v pokojninski blagajni ni druge rešitve kot posojilo. Verjamemo, da ministri resno mislijo, ko trdijo, da bodo varčevali. Verjamemo. Toda več kot človeško je o tem podvomiti, ko pa še ne vedo, kolikšen primanjkljaj sploh je. Kdo pa bo računal, kje bo odvzel, kje črtal, kje pozabil na lepe načrte, če še tega ne ve, koliko mu pravzaprav manjka oziroma ima. Kdor ob tem vsaj kaj da na resnico, da sam sebi nihče rad ne odvzema, je še večji dvomljivec. Toda Ivanušiču se je zgodilo, da bodo za manj kot polovico prihranka do torka kar sami ministri povedali, kje bodo varčevali. Ne dvomimo o njihovi odgovorni presoji, saj sami svoja ministrstva najbolje poznajo. Toda prav zato, ker jih, je zanje delo toliko težje.