Postopki argumentacije so, kot ugotavlja Perelman, povezovalni ali razdružitveni. Povezave so lahko izčrpni kvazilogični argumenti, argumenti, utemeljeni na strukturi realnosti, in argumenti, na katerih stvarnostna struktura temelji. Kvazilogični argumenti so sicer izpeljani logično, toda kolikor že izhajajo iz nujnega dokazovanja, vendarle lahko vključujejo napako, ki je mimobežna, tako da je sklepanje po drugi strani okrepljeno še z dodatnimi dokazi. Kvazilogični dokazi so šibki, pa obstajajo. Razdružitev pojmov je lahko kantovska fenomenalna ali noumenalna realnost. Preseganje dualizma med videzom in realnostjo pa je razdružitveno mogoče, tako kot so mogoči paradoksizmi, primeroma v Cocteaujevi poeziji. Protislovje in nezdružljivost sta lahko zajeta v svojem lastnem pomenu tako, da pripeljeta v absurd in sploh očitni nesmisel. V izjavah namreč obstajajo večkrat neskladja, ki cepijo iluzijo od boleče resnice, v govoru pa pripelje tak položaj do osmešenosti. V strahu pred porogom je sredstvo argumentacije lahko vzgoja. Tako lahko govorec ali govornik vztraja pri tem, da ne bi prišel v neskladje s sabo in da se ne bi vnaprej osmešil z napačno trditvijo. Nezdružljivost je povsod tam, kjer sta dva sistema vsak na svojem bregu, odtod tudi konfliktne situacije; kočljivost položaja se lahko kaže med Cerkvijo in Partijo, v odnosu moškega med dvema ženskama... Umetnost, kako se je mogoče izogniti konfliktu, pa vidi Perelman v nezdružljivosti dveh trditev kot v avtofagiji, v pravilu pojavljanja avtofagije pa vidi retorzijo, ki se ji je tudi mogoče izogniti. V samonanašalnih mislih je primeroma avtofagija. Kadar je obrnjena obramba v smer, da bi razrešila vse primere sebi v prid, je vnaprejšnja in avtofagična. Perelman tukaj navaja rabina, ki je vprašal, komu pripada golob, ki stoji z eno nogo na zemlji lastnika, z drugo pa na zemlji nelastnika - ob tem vprašanju so vrgli rabina iz šole. Sprenevedanje ali napraviti, kot da se ni zgodilo, raste iz želje, da bi bil problem spregledan. Podobno spregleda na Japonskem obiskovavec gostitelja, če ga zaloti med delom, vse dokler se gostitelj ne pokaže v slavnostni obleki. Nadalje navaja Perelman v govorniškem dokazovanju identiteto, definicijo, razčlenjenost in tavtologijo ter zakon pravičnosti in recipročnost, argumente tranzitivnosti, vključitve in ločitve, teže, mere in verjetnosti. In ko govori o argumentih, utemeljenih s strukturo realnosti, pravzaprav filozofira o povezavah zaporedja, zlasti ko gre za pragmatični argument, določujoč mejo nesorazmerij med vrednotami, tu pa upošteva njegova malenkost litoto in njegova veleprevzvišenost hiperbolo. Sem sodijo tudi razmerja koeksistence, ki seveda ni miroljubna politična koeksistenca Tretjega sveta, marveč je določitev filozofa Leibniza in zglednost avtoritet, na katere se retorik običajno sklicuje, ker je tudi z razumskim pristopom mogoče vzbuditi pri poslušavstvu strasti. Simbolične povezave, dvojne hierarhije, razlike v zaporedju pa preprosto povedo, da gre za argumente, ki so v govorih konstelirani večplastno, med konformnostjo in dolžnostjo, med izrečnostjo in nizrečenostjo, med vprašanjem, koliko las mora odpasti človeku, da postane plešast, in odločitvijo prehoda... - V govoru se ljudje zbližujejo, čeprav so na nasprotnih straneh.