O veličini papeža Janeza Pavla II. je bilo povedanega že toliko, da človek obupa, da bi mogel povedati količkaj izvirnega. Morda je bil premalo poudarjen temelj, na katerem je njegov enkratni pojav slonel, namreč njegova osebna svetost, ki jo je še posebej pokazal v prenašanju svojega telesnega trpljenja. Pri beatifikacijskem procesu, do katerega bo gotovo prišlo, ne bo težko dokazati junaške stopnje njegovih kreposti, na primer njegove vere, njegove ljubezni do bližnjega (obisk morilca v ječi!), njegove vdanosti svojemu poslanstvu (na vozičku na Slovaškem!). Sam bi posebej opozoril na njegov odnos do Slovenije in do slovenščine, še posebej do slovenščine. Ko je obiskal Slovenijo, bi bil lahko nastopil v katerem koli evropskem jeziku. V Mariboru, kjer je govoril predstavnikom slovenske kulture, bi bil lahko govoril v francoščini ali angleščini. Pa je govoril v slovenščini, s težnjo po čim boljši izgovarjavi. Do našega jezika je tako pokazal spoštovanje, kakršnega smo pogrešali pri predsedniku bivše Jugoslavije, čeprav je bil sin slovenske matere, rojen na slovensko-hrvaški meji. Človek, ki naj bi s svojim imenom na Sabotinu simboliziral slovensko zavest, kakor misli kakšen neosveščen Primorec, na svojih pogostih obiskih v Sloveniji ni spregovoril slovenske besede. Gre za dve ravni civilizacije in človeškosti. Alojz Rebula Papež Janez Pavel II., ki je vse svoje življenje daroval Devici Mariji, kot je to jasno izpovedal v svojem geslu “Totus Tuus”, se je poslovil od tega zemeljskega življenja na Marijin dan – prvo soboto v mesecu. Ko sedaj gledamo Njegovo življenjsko delovanje, lahko mirno rečemo, da je po Njeni priprošnji preprečil nuklearno vojno s padcem Sovjetske zveze in komunizma brez prelitja krvi. Da je bil s temi dogodki ključna oseba, sta priznala sam Mihael Gorbačev in Ronald Reagan, oba soudeleženca. Njegova izjemna naveza z mladino nam daje čutiti zaskrbljenost za bodočnost družine kot celice človeškega življenja. Ni ga človeka, ki bi znal bolj uspešno kot Janez Pavel II., združiti čustveno osebno ljubezen do svojega naroda in splošno do slovanstva, in kot rimski škof se čutiti del rimskega ljudstva ter istočasno imeti odprto srce do vseh religij in vsega človeštva. Karel Bonutti V papeževem grbu najdemo križ in pod njim črko M, kar nas spomni na Marijo. V grbu je tudi napis: “Totus tuus – ves sem tvoj”. Papež je bil ves predan svojemu poslanstvu in ves predan Mariji, saj je bil velik Marijin častilec. Marija ga je tudi obvarovala gotove smrti 13. maja 1981, kar je tesno povezano s fatimskimi dogodki iz leta 1917 in za časa njegovega papeževanja so se uresničile fatimske napovedi. Z vsemi močmi si je prizadeval za mir na svetu in ni hotel, da bi kje nastale pod raznimi pretvezami verske vojne, ampak je raje povabil vse vere sveta v Assisi in tudi pozneje priporočal, naj si vsi, še toliko bolj tisti, ki verujemo v Boga, prizadevamo za resnični mir. Predvsem pa je v svojem delovanju konkretno uresničeval smernice zadnjega koncila. Zgled nam je bil v življenju in smrti. Proglasil je mnogo blaženih in