Bil je tako prikupno zmeden, ko se mi je prvič narisal v mojih očeh. Zagorela polt, njegovi rjavi, na vse strani štrleči lasje, modre oči, modrejše kot portoroško morje, v katerem se po vročem dnevu prijetno ohladiš, prikupna otroška rdečica na licu, prefrigan nos in rožnate polne ustnice, ki so skrivale bele zobe. Stal je tam na terasi hotela in strmel v hiteče ljudi pred sabo. Za hip se je ozrl v mojo smer, misleč, da ga ne bom opazila, in ko sta se najina pogleda srečala, je sramežljivo umaknil oči in se ponovno zastrmel v daljavo. Do njega je potem prišlo dekletce in ga potegnilo za sabo, stekla sta po potki, ki so jo obdajale dišeče ciprese, jaz pa sem se odpravila nazaj v sobo. Zvečer sem ga zopet opazila, ko se je sprehajal z družino po ulici mimo gostilne, v kateri smo večerjali. Skoraj so mi padle vilice na tla, ko sem zagledala njegov simpatičen nasmeh. Srce mi je začelo hitreje biti, dlani so se mi začele potiti, postala sem nervozna. V tistem trenutku se mi je slika odvijal v počasnem posnetku in sekunde so postajale minute, ure, ko je hodil mimo mene. Sramežljivo sem pogledala v krožnik in bila tiho kot miška, ko so me spraševali, če je kaj narobe. Naslednje popoldne smo preživeli v hotelski sobi. Na balkonu sem se nastavljala blagim sončnim žarkom in nenadoma vame prileti zmečkan listek iz spodnjega balkona. Vstanem in pogledam, kdo naj bi to bil, za las sem zgrešila, bila sem prepozna, saj se je postava že vračala v sobo. Z radovednostjo odvijem listek in preberem: »Bi šla z mano na sladoled? Peter.« Srce mi zapoje veselo pesem, nevidna sila mi nariše širok nasmeh na obraz, polna energije vržem nase nekaj svežih cunjic, se pošpricam z maminim ta boljšim parfumom in odhitim pred hotel. Ko se začnem ozirati okrog sebe in s pogledom iskati njega, začutim mrgolenje metuljčkov v trebuhu, bitje srca in val navdušenja obenem. Prišel je izza vogala s svojimi rdečimi okroglimi lički in tudi njemu so se usta razpotegala v širok nasmeh. Predstavila sva se drug drugemu in potem v tišini odšla k najbližjemu prodajalcu sladoleda. Naročila sem vanilijo, on pa čokolado. Peter je plačal za oba, sladoledar pa se nama je posmehnil: »Heh, kako lepo je biti zaljubljen, ane!« Še bolj zardela v lica kot prej sva tiho odšla do prve klopce na plaži in se usedla. Lizala sva topeči se sladoled, najini roki pa sta se počasi približevali. Sprva rahli dotiki so bili poletno topli, roki sta se potili druga v drugo, energija se je pretakala iz enega mladega telesa v drugega in risala nevidne srčke, prebodene s puščicami. Govorila nisva veliko, le držala sva se za roke, gledala predse v neznano in lizala sladoled. Čas se je ustavil tam na tisti klopci in mimogrede se je znočilo. Z roko v roki sva se pod mestnimi lučmi odpravila proti hotelu. Najina stopala so se ustavljala deset centimetrov nad tlemi, počutila sem se kot da lebdim, da letim z njim v roki. Nevidna sila me nosi nad zemljo. Nič drugega ni obstajalo v tistem trenutku, samo midva, z roko v roki. Pospremil me je do sobe, za trenutek sva obstala pred vrati, rekel je še lahko noč in luč na hodniku je ugasnila. Takrat nenadoma na ustnicah začutim njegove ustnice in dih mi zastane, pozabim dihati. Tako nepripravljen, spontan cmokec. Z okusom čokolade. Hiter, malce okoren, pa vseeno je mnogo povedal. Čokoladni poljub, prelit z otroško nedolžnostjo. Poljub v temi. Moj prvi poljub. Slišala sem samo še korake, ko je stekel stran, drugega se ne spomnim, kaj se je takrat dogajalo. Naslednje jutro ga ni bilo več v hotelu, odšel je domov, ostala sem sama, žalostna, nikoli več ga nisem videla. Ostal je le še spomin na prvi poljub in še danes imam najraje sladoled z okusom čokolade.