Tako mit o Evropi kot predstava o tridelnem svetu sta prešla v elementarno vednost srednjeveškega latinskega zahoda v glavnem prek Izidorja Seviljskega. Etymol., XIV, ii, 1-3; XIV, iv, 1. Mit o Evropi Ȕ zgodbo o Zevsovem posilstvu feničanske princese Evrope Ȕ so zgodnjekrščanski cerkveni očetje znali s pridom uporabiti, ko so obračunavali s poganskimi bogovi, storilci takih in podobnih zločinskih dejanj, in sodobniki, ki so take bogove častili. Gl. npr. Arnobij, Against the Heathen, V, 22; Avguštin, The City of God, XVIII, 12. Pri Laktanciju, Divine Institutes, xi, najdemo zgodnjo “dekonstrukcijo” mita. Cf. Fischer 1957, str. 8-9. Sicer je ta mit postopoma potisnilo na obrobje razpletanje legende o Noetovih sinovih in njihovem poseljevanju sveta, po kateri je Jafet postal prednik Evropejcev. Cf. Izidor, Etymol., IX, ii. Gl. Fischer 1957, str. 10-19; Hay 1968, pogl. 1. O recepciji te legende v času od renesanse do razsvetljenstva, gl. Allen 1963. V šestnajstem stoletju je Postel, francoski polihistor, v svojih prizadevanjih, da bi Evropo odrešil povezave z mitom o posilstvu, predlagal, naj bi se ta celina imenovala Japétie, Jafetija. Postel, De ce qui est premier, str. 168. Tudi v naših časih je potreba zanikati, da bi ta “odvraten mit” predstavljal “vrednote naše celine”, še vedno živa. Gl. Duroselle1965, str. 20. Vendar pa je vsaj eden med njegovimi sodobniki zagovarjal rehabilitacijo mita o Evropi. Gerhardus Mercator, veliki kartograf, se je postavil na stališče, da je bil tisti bik, v katerega se je spremenil Zevs, da bi se približal Evropi, “zagotovo utelešenje resnično dobre nravi in spodobnosti Evropejcev”. Bikove posebno dobre lastnosti so bile, da je bil “popolnoma bel”, drzen in celo “zelo vzdržen”. Le ko je prišel v stik z drugim spolom, je brž postal “ves strasten”. Cit. v Liesmann 1994, str. 20.