Eden največjih dosežkov, ki je nastal kot rezultat sodelovanja vlad in nevladnih organizacij, nacionalnih in mednarodnih, je vsekakor zmanjšanje umrljivosti otrok, mlajših od pet let v državah v razvoju, in sicer z 12,5 milijona smrti v letu 1990 na 8,8 milijona smrti v letu 2008. Od sprejetja konvencije do danes se je poleg drugega izboljšala zaščita otrok pred nalezljivimi boleznimi, povečalo se je število otrok, vključenih v osnovnošolsko izobraževanje (84 odstotkov), s posebnim poudarkom na izobraževanju deklic, omogočen je dostop do čiste pitne vode 1,6 milijarde ljudi, okrepil pa se je tudi boj proti aidsu. Skoraj univerzalna sprejetost Konvencije o otrokovih pravicah lahko ustvari zavajajoč vtis, da se težave otrok dosledno rešujejo. Ideja, da so otroci nosilci pravic, navkljub obstoju konvencije še zdaleč ni univerzalno priznana. Otroci so pogosto obravnavani kot lastnina odraslih in podvrženi različnim oblikam zanemarjanja, zlorabe in izkoriščanja. Priznavanje, da imajo otroci pravico podati svoje mnenje pri odločitvah, ki jih zadevajo, je pogosto spregledano. Prav tako delovanje v največjo korist otrok ostaja zgolj črka na papirju. Konvencija lahko pomembno prispeva k spremembam v korist otrok, vendar brez dejanskih politik in ukrepov ter razvitih socialnih, izobraževalnih, zdravstvenih in drugih programov otrokom neposredno ne more zagotoviti blaginje. Da bi vizija konvencije postala resničnost za vsakega otroka, mora postati temeljno vodilo v delovanju vsakega posameznika.