V Blaznosti (izvirni naslov Frailty pomeni krhkost, nebogljenost) je trenutek, ki odtehta ves film; ta je sicer prav pretresljiva srhljivka, toda nekateri njegovi prizori imajo tudi realno, ne pa zgolj žanrsko težo. Ti nastopijo potem, ko je v pripovedi Fentona Meeksa že vse kazalo, da njegov oče čisto v redu prenaša ženino smrt in skrbi za svoja sinova. Toda neke noči plane v njuno sobo z zmedeno zgodbo o tem, kako se mu je prikazal bog in ga pooblastil za vlogo nekakšnega angela pokončevalca demonov v človeški podobi. Fentonovega mlajšega brata Adama je očetova zgodba navdušila, njega samega, ki je imel takrat 12 let, pa je resno prestrašila in zaskrbela, saj je zaslutil, kaj pomeni. Ni jasno, od kod ta nenadna očetova verska blaznost, vendar to v filmu niti ni tako pomembno, kot je strahotno prepričljiva otroška tesnoba nemoči in nebogljenosti pred očetovo obsedenostjo z bogom in morilskim poslanstvom. Tesnoba prerase v grozo, ko oče (igra ga sam Paxton) začne uresničevati svojo misijo angela pokončevalca in vlačiti domov žrtve, demone v človeški podobi, ki jih pred očmi obeh mladoletnh sinov pokonča s sekiro. Sveto prepričan, da ne počne nič zločinskega, ampak da samo izvršuje božje naročilo (kot ga je že Abraham, ko mu je bog ukazal, naj odpelje svojega sina Izaka v goro in ubije). Vse do sem imamo grozljiv realizem, toda ne realizem zločinskih prizorov (sama zločinska dejanja so bolj nakazana kot prikazana), marveč realizem verske blaznosti in njenih dejanj, ki je seveda še toliko pretresljivejši, ker sta njeni priči otroka. Ko odrasteta, nadaljujeta očetovo poslanstvo in postaneta serijska morilca, znana kot Božja roka. Vendar zaradi tega realizem še ne potone v žanrskih vodah, čeprav bi že lahko nasedel ob vprašanju, ali si sinova kot serijska morilca lahko delita tudi očetovo versko blaznost, ki je bila videti dovolj avtentična. Zanesljivo pa se to zgodi z nadnaravnim čutom, s katerim je oče obdarjen, ko ga udari verska blaznost: ta čut mu namreč omogoči prepoznati žrtev kot demona samo položi roko nanjo, kot kakšen bioenergetik, in že ve za vse njene grehe oziroma zločine. V tem je najbrž eden najbolj kočljivih momentov filma. Ta nadnaravni čut je navsezadnje še sprejemljiv, dokler ni verificiran, se pravi, dokler se oče samo strese, ko se dotakne svoje žrtve, in je to edini dokaz, da je v njej prepoznal demona. Dokler ni slike, ki v filmu pokaže, ali je nekaj res ali ni, je torej očetovo identificiranje demonov, ki ga avtorizira kot angela pokončevalca, povsem fantazmatsko in na ravni njegove verske blaznosti. Kar na lepem pa so te identifikacije v Fentonovi pripovedi naknadno vizualizirane oziroma verificirane in pripisane ne le očetu, marveč se z njimi ponaša sam Fenton, ki v agentu FBI z nadnaravnim čutom odkrije morilca matere. To si ni mogoče razlagati drugače kot davek žanrski zaokroženosti, ki pa deluje kot način blažitve grozljivega realizma verske blaznosti, ki domače dvorišče spremeni v pokopališče in otroke v pošasti.