Razpad Jugoslavije se je začel leta 1991, ko sta se Slovenija in Hrvaška začeli zavzemati za neodvisnost in sta zahodnoevropske sile zaprosili za podporo. Odgovor Zahoda je določila Nemčija, njen odgovor pa je v veliki meri določila katoliška naveza. Vlada v Bonnu je bila pod pritiskom nemške katoliške hierarhije, svoje koalicijske partnerice Krščanskosocialne zveze, časopisa Frankfurter Allgemeine in drugih medijev, naj ukrepa. Posebno bavarski mediji so odigrali ključno vlogo z vplivanjem na nemško javnost, naj novi državi prizna. Flora Lewis je dejala: "Bavarska televizija, ki je pod močnim vplivom zelo konszervativne bavarske vlade in močne, samozavestne bavarske Katoliške cerkve, ki je tesno povezana s Ccerkvijo na Hrvaškem, je pripravljala televizijska poročila za vso Nemčijo, ko se je vojna [s Srbi] začela zares. Poročanje je bilo zelo enostransko." Nemška vlada se je obotavljala s priznanjem, toda ob pritiskih nemške javnosti je imela le malo izbire. "[P]odporo priznanju Hrvaške je v Nemčiji izsililo javno mnenje, ni ga dosegla vlada." Nemčija je pritiskala na Evropsko unijo, naj prizna neodvisnost Slovenije in Hrvaške, ko pa je to dosegla, pa je sama nadaljevala in ju decembra leta 1991 sama priznala še pred Unijo. Neki nemški strokovnjak je leta 1995 dejal: "Ves čas konflikta je Bonn štel Hrvaško in njenega voditelja Franja Tuđmana za neke vrste nemška zunanjepolitična varovanca, katerih prenapeto ravnanje je sicer neprijetno, vendar se še vedno lahko zaneseta na trdno podporo Nemčije."35