Ker je bil po obupno topli Kolpi in ledeni Krki že skrajni čas, da se gredo Ilovarjevi okopat še na prečudovito slovensko obalo in ker tam že kakega pol leta nismo opravljali terenske sondaže, je izbira padla na renomirano gostilno Norbedo v Škofijah. Kjer pa se je tisto nedeljsko popoldne, renomiranosti navkljub, zadrževalo le par družbic, zasedajoč bolj simboličen del ogromne jedilnice. Ilovarjev trio, ki se je zahvaljujoč neobvezni garderobi menda posrečeno vklopil v predstave o kontinentalnih turistih, se je spočetka zelo zabaval ob odrezavosti in očigledni fjaki, ki je dajala našega natakarja. In mu, ker je v taki sopari vsako besedovanje po vsem sodeč odveč, rade volje prepustil, da nam po nevznemirljivem pogrinjku, paštici v solati, po svoji presoji izbere vino in pokušino hladnih predjedi. S prijetno malvazijo, ki nam je bila ponujena brez omembe sorte ali porekla kasneje smo izvedeli, da se tako slabijo predsodki in vrača dobro ime malvazije smo tako zalili dostojno, na carpaccio pripravljeno prekajeno tuno na rukoli, si mazali izvrstno ribjo pašteto na toast in bolj bezali v potlačeno, prav nič iskrivo solato iz hobotnice in v rakce, ki se niso mogli počutiti nevemkako domače med kuhano koruzo. Kljub temu, da je ata Ilovar že mrščil čelo, in kljub temperaturi, ki je kazala na mikrovalovko, pa je moral dati priznanje tudi mesa iz račjih klešč bogati, a čisti in z rižem podkleteni, »drugi najboljši« v gostinstvu pač ni prvih ribji juhi, po kateri smo si, tako smo mislili, v napetem Norbedovem urniku izborili četrt ure za pregrupiranje in zakoličenje nadaljnega poteka, najverjetneje oslajenega s prstaci, ki smo jih nakibicirali pri sosednji mizi. A nas je čakal prvovrsten šok, saj sta se škarpina in biftek, o katerih smo se le okvirno menili z našim old skool natakarjem in posebej naglasili besedo počasi, ne da bi se nas prej vprašalo vsaj, kako zapečen biftek bi radi in ali naj se ga pokrije z kdovekakšnimi tartufi, na vozičku že pripeljala do naše mize. Ilovarjevi smo tako pogoltnili cmok, preskočili prstace in načrtovano buteljko, se le malo potolažili s škarpino, ki so jo spekli na plinskem žaru ter priložili popečeno polento in nekaj, kar naj bi bila blitva s krompirjem, komaj prežvečili prepečen in vlaknast biftek, potem, po prvi bliskavici, pa se je zamenjala plošča. In smo se z natakarjem, potem ko smo piknili v sterilen tiramisú, se pomudili z v mikrovalovki pogretim jabolčnim zavitkom in bili presunjeni zaradi karamelne polivke z rozinami in pinjolami, ki je obdajala panna cotto, na dolgo in široko menili o mastiki podobni, a zažigalni arcniji medigata v Škofijah živečega Brkinca in o obče šnopsarskih temah. Bi Norbeda po manjših od izkazanih peripetij zapustili s spodbudnejšim vtisom? Ma, že sledeč indice močno dvomimo.