In kot plod vsega tega je bolnik postal bolj nedolžen in hkrati bolj kriv. Bolj nedolžen, ker ga je celotno vzdraženje živčevja odneslo v nezavedanje, ki je bilo toliko bolj topo, kolikor bolj je bil bolan. Toda bolnik je bil tudi bolj kriv, veliko bolj kriv, ker je vse, na kar je človek navezan na svetu, življenje, ki ga živi, čustva, ki jih ima, strasti in domišljijske podobe, ki jih je bolnik vse preveč samovšečno gojil – ker se je vse to stopilo v vzdraženju živcev in tam našlo svoj naravni učinek in moralno kazen. Vse življenje so navsezadnje presojali po tej stopnji vzdraženja, ki so ga povzročali: zloraba stvari, ki niso bile naravne, nepremično življenje v mestih, branje romanov, zahajanje v gledališče, nenasitna žeja po znanju, »premočna strast za spolnost ali tista zločinska navada, ki je s stališča morale prav toliko vredna graje, kolikor je škodljiva za telo«.* Nedolžnost živčnega bolnika, ki sploh ne čuti več vzdraženja svojih živcev, je navsezadnje zgolj pravična kazen za globjo krivdo: krivdo, ki ga je pripeljala do tega, da mu je ljubši svet kot pa narava: »Grozljivo stanje!... To so muke vseh pomehkuženih duš, ki jih je nedejavnost pognala v nevarno poltenost in ki so sprejele vsa slepilna mnenja, da bi se izognile delu, ki ga nalaga narava ... Tako so bogataši kaznovani za zlorabo svojega bogastva.«**