večja srečanja. Pravkar smo imeli t. i. praznik oz. dan laičnih združenj. To je priložnost, ko se srečamo s škofom, da vidi, da smo, da imamo istega Gospoda. Že to je evangelizacija! Lani je bilo srečanje, ki ga prirejamo na praznik Kristusa kralja, posvečeno ekumenizmu, letos pa svetniškim laikom iz naših krajev. Našli smo dva laika, katerih postopka kanonizacije sta že stekla, to sta Egidio Bullesi in Concetta Bertoli, in mladega Giovannija Battisto Coassinija, ki je umrl le 54 dni po mašniškem posvečenju in se je torej posvetil kot laik. Vsakega od treh je predstavilo eno izmed združenj. Spoznali smo nove obraze, primere svetnikov za naš čas. Srečanje smo sklenili z večernicami in družabnim trenutkom. Imeli smo tudi nastop zbora, stojnice s knjigami; naslednjič bi bilo lepo videti tudi kakšne slovenske knjižne novosti. Kot sem že povedal, je to prvi korak. Potrebujemo dialog. Nato bomo začeli s pastoralnim delovanjem. Če bomo kaj postavili na noge, nihče več ne bo mogel reči, da nas ni. Duhovnikov je vedno manj... Je po vašem mnenju Cerkev kot struktura pripravljena sprejemati laike in jim zaupati pomembne odgovornosti? Je namreč tudi res, da večini ljudi manjka pravo krščansko kulturno obzorje... Flamigni: Po mojem duhovniki v glavnem niso pripravljeni na ta korak, ker gledajo na svojo funkcijo kot na podstavek, na katerem stojijo, in ne kot na služenje. Dokumenti vatikanskega koncila in katekizma, ki bi ga morali vsi znati na pamet, jasno pravijo, da so laiki deležni Kristusove duhovniške službe; prav tako pravijo, da duhovniki, vključno s škofi in papežem, so postavljeni, da služijo. Sveti oče se vedno podpisuje “služabnik Božjih služabnikov”. Kraljevske duhovniške službe smo deležni vsi krščenci. Laiki bi morali biti ovrednoteni prav zato, ker imajo svoje karizme, darove, s katerimi so lahko koristni v skupnosti. To je potrebno doumeti in ustvariti pogoje, da se razvije. Vsemogočni je vsemogočen; človek obrača, Bog obrne... Duhovnikov je vedno manj: to je hudo. Kaj pa, če je tudi to Božje znamenje? Je mogoče, da je Bog gluh za naše molitve? Ne, ni gluh. On odgovarja. Pomembno je, da se duhovniki naučijo gledati ne z lastnimi očmi, ampak z očmi Cerkve. Pripraviti moramo prostor Bogu. Komjanc: Znamenje upanja vidim v vedno večjem številu izrednih delivcev obhajila. To je konkreten primer, ko laiki lahko kaj naredijo. Nekateri člani moje skupnosti, ki hodijo npr. obhajat bolnike, od tega ogromno pridobivajo. Flamigni: Res. Tudi meni se to dogaja. Bolniki so osamljeni, to je pogosto zanje edino obhajilo in edini “duhovni” obisk. Obiskovati bolnike je velik apostolat, zahteva napor. Jaz skrbim za 5-6 bolnikov, v 2 ali 3 urah opravim svoje. Kdor jih ima npr. 12, za to porabi ves dan. Cerkev bo že prišla na to; vajena je delati počasne korake. Ker bo duhovnikov vedno manj, se bodo razmere morale spremeniti. Zakaj je tudi tako malo diakonov? Vsaka župnija bi jih morala imeti nekaj. Škof in duhovniki bi morali spodbujati laike k temu. Treba je klicati! Danijel Devetak