»Ah, nič nisem opravil. Trop prosilcev je pritiskal na dvojna vrata, za katerimi sprejemajo stranke. Pravim ti, obsedeno stanje. Čakam uro, čakam dve uri, ljudi ne manj ne več. Nekateri kolnejo, drugi kričijo, tretji grozijo, neka ženska joče, da ji bodo zmečkali otroka. Potem nekdo le odpre vrata in pravi: >Najprej morate v sobo številka tri, potem pa k Fatimi, vendar je Fatima trenutno na bolniškem dopustu, potem pa k Sabiri v drugem nadstropju, nato pa k Muju, kjer dobite obrazec in vpišete vanj svoje prošnje, potem pa bo šef odločil ...< Vse skupaj se mi je priskutilo. Sarajevski stanovanjski urad je kakor Kafkovo mesto. Opustil sem vse,« je razlagal Nikola. Namerno je pretiraval in preveličeval gnečo na stanovanjskem uradu. Menda ne bo Remziji pravil, da so mu presedali vprašujoči pogledi nekaterih ljudi. Kakor da človek ne sme biti urejen, v beli srajci s kravato! Zbal se je, da ga bo kdo prepoznal. Seveda se sam nima za krivca. Privrženec velike Srbije je samo načelno, kar je njegova zasebna stvar in ni nikomur nič mar. V četniško vojsko so ga stlačili s prevaro. Ni kak razgretež, da bi se vlačil po grapah in globačah, ko lahko od daleč opazuje, na katero stran se preveša vojna sreča in se potem pridruži močnejšemu.