Idealno bi bilo, da ne bi obstajala enoznačnost med politično oblastjo in državnim aparatom, kar pa je težko, če že ne nemogoče doseči. Za to bi morala biti etična odgovornost cenjena družbena vrednota. Primer kršitve take etične odgovornosti je denimo dejstvo, da je državni tožilec obenem tudi politični lider opozicije. V tako majhni družbi, kot je slovenska, kjer vsi o vseh vse vedo, takemu tožilcu, četudi bi bil član na primer moje stranke, preprosto ne bi zaupal. So določeni poklici, še zlasti v javni upravi, kjer morajo politične preference ostati v drugem planu, in so taki, s katerimi je politično delovanje nezdružljivo.