Pokrajina se spremeni, ko prevozim železniški prelaz na Pragerskem. Kot da prerežeš Bernardovo ne do konca poslikano platno: na levi strani cunje, na desni bahave barvne ploskve. Dravsko polje je klavrna ravnina, razmetana in umazana, ampak ne boste verjeli, bogata kot naftni mogotci. Če me ne bi povabil kolega z inštituta za mineralogijo in rudnine, se ne bi odpravil na pot, sploh pa ne v te blasfemične kraje. Dobro, sem rekel, podpisal boš potni nalog, dobil bom dvojno dnevnico in službenega terenca, stal bom na tvoji levi, ko boš odpiral mednarodni simpozij o najdbi pračloveka, s tabo bom hodil po tujini in vsak drugi teden boš dal dan dopusta. Ker je pristal, sem zdaj tu: tik pred gozdom, cesta se dobesedno zapiči v šumo iglavcev. Zavijem z glavne ceste na improvizirano parkirišče, odprem vsa vrata in zajamem svež zrak. Kako preprosto je dihanje. A vseeno me nabija radovednost: kdo še diha skoz moja pljuča, kdo spušča in dviga moje prsi? Nekdo drug. Ne vem. Sam že ne morem vsega tega: vdihniti, izdihniti, misliti, hoditi, gledati. Jezen sem, ta preprost vdih je boleč in še scat me tišči. Naj obrnem avto in nazaj? Nisem navajen ostrega zraka, spravljenega v krošnjah, nisem blizu tej popularni ekološki temi, spravlja me v bes. Mogoče sem zato ušel iz mesta. Tu ne bom dolgo vzdržal. Kolegu prinašam hrano in vodo, delovni kombinezon in baterije, prenosni kompjuter in baterijski polnilec, prinašam mu pozdrave od kolektiva in risalni pribor, da bo brez težav risal svoje najdbe: otožne fosile, razbito lobanjo paleolitskega človeka in polomljene kosti jamskega medveda. Avto je naložen do skrajnosti, opazujem ga od strani: zadaj se blatniki skoraj dotikajo pnevmatik. Zaslišim traktor, stopim nekaj korakov v gozd, prisluhnem, zaslišim glasbo, pomešano s hrumom traktorskega motorja, prisluhnem, tuintam skoz hrum slišim poke, kot da nekdo strelja z velikim velikonočnim možnarjem ali sodom za mleko. Votla in basovska eksplozija. Naj grem globlje v gozd? Naj ostanem, kjer sem? Prižgem cigareto in se približam avtomobilu. Na desni opazim pločevinke, na drevesu plapola bela plastična vrečka, nekomu za znamenje. Meni že ne, globlje v gozd moram, globlje po cesti in potem zaviti na desno. Tam je križpotje in v križpotju njegov službeni terenec. Od tam vodi gozdna pot proti zapuščenemu kamnolomu. Spet sem take volje, da bi se obrnil in odbrzel nazaj ali pa pritisnil na plin tja do starega Ptuja. V muzeju dela moja sošolka Erika: najina ljubezen je - potem ko mi je odprla svoj organ trajala eno leto. Pustila me je, ker sem ji rekel, punce z dežele dišite drugače kot punce iz mesta. Nekaj zelo ozkih e-jev in o-jev je padlo po meni in zapustila me je. In zdaj, tečnež kot sem, tuhtam in tehtam: naj se zapeljem do križpotja, naj grem k njej? Odločim se v trenutku: poiščem jo v muzeju in potem skupaj z njo h kolegu v kamnolom. Še danes. Moja življenjska tehtnica nikoli ni dobro uravnana: ne nagiba se k izvorom avtoritete niti izvorom užitka. Kolega bo to, upam, razumel, šepnem goli in razposajeni Eriki v topli postelji in si mislim, če je danes ne bodo odpeljali v Valdoltro na operacijo kolkov, je ne bodo nikoli.