Kakovost slovenskega telefonskega omrežja je že tolikšna, da lahko pri modemskih povezavah računamo na hitrost 28.800 b/s oz. tudi 33.600 b/s (mimogrede, še ne dolgo tega so na fakulteti učili, da so hitrosti, višje od 19.200 b/s, teoretično nemogoče ...). Resda je še vedno nekaj central, ki temeljijo na stari, analogni tehnologiji, njihova gostota pa je v obrobnih (zemljepisno gledano) delih Slovenije nekajkrat večja. Tam so uporabniki včasih celo srečni, če uspejo vzpostaviti zvezo s hitrostjo 14.400 b/s. No, za večino Slovencev je hitrost, ki jo je začrtal standard V.32bis, že preteklost. V časih BBS je ta hitrost popolnoma zadostovala, saj so bili BBS večinoma tekstovno usmerjeni. Internetno brskanje s hitrostjo 14.400 b/s je lahko, vsaj če si želimo lepih in razkošno okrašenih strani, prava mora. Slike se nalagajo počasi, odzivni časi so neznosno dolgi in uporabniku hitro postane dolgčas. Rešitev je nakup novejšega, hitrejšega in sploh ultra modernega modema ali, še bolje, vmesnika ISDN. Danes praktično ni modema, ki bi bil počasnejši od 33.600 b/s oz. standarda V.34. Po zaslugi dokaj dobrega stanja slovenske telefonije in dobre opremljenosti slovenskih ponudnikov interneta lahko računamo na že kar spodobno hitro »deskanje«. Resda se težavam analognih modemov ne bomo nikoli izognili povezave niso vedno enako dobre, hitrosti prenosa nihajo, povezave se celo večkrat prekinjajo, pa vendar je napredek v primerjavi s tehnologijo pred nekaj leti resnično velik.