»Dve leti je preležal v postelji. Mama je hodila na delo, otroci smo ji pomagali po svojih močeh, vmes pa smo skrbeli za očeta. Ko je umrl, nisem mogel verjeti. Bilo nam je preveč hudo, da bi lahko razmišljali o tem, kam nas je pahnila njegova smrt. Ostali smo v hiši brez elektrike in vode in brez kateregakoli drugega priboljška. Tudi po trikrat na dan smo jedli koruzne žgance. Imeli smo eno kravico in ta nam je s svojim mlekom reševala življenje. Toda včasih mleka tudi ni bilo in takrat smo imeli na mizi le črno kavo ali prežgano juho. Velikokrat, ko sem se usedel za mizo, sem si želel le tega, da bi mi bilo v življenju kdaj tako dobro, da mi ne bi bilo več treba jesti žgancev.«