Številni didaktiki iščejo »čarobno formulo« za poučevanje tujega jezika, s pomočjo katere bi učenec že v otroštvu učinkovito in v razmeroma kratkem času pridobil prvi, kasneje pa še drugi ali tretji tuji jezik. Za veliko učnih pristopov (naj omenimo le najpomembnejše, kot so npr. slovnično-prevajalna, direktna, avdio-lingvalna, kognitivna, komunikacijska metoda) je značilno, da so zagovorniki vsake metode prav svojo že vnaprej proglašali za edino, ki pripelje učenca do zaželenega cilja, namreč do sposobnosti sproščene komunikacije z rojenim govorcem. Danes vemo, da je popoln uspeh zmeraj izostal, da moramo izbirati in izbrati med različnimi metodičnimi pristopi. Kakšna naj bi bila tista najboljša pot, metoda oziroma kateri pristop bi bilo treba izbrati za poučevanje tujega jezika v otroštvu pri nas? Kako za učenje motivirati učence, ki jim zaradi osebnostnih, psiholoških in ostalih značilnosti starostnega obdobja žal ni dano videti neposredne koristi v učenju tujega jezika? Prav zavedanje koristnosti pa bi bilo najmočnejša spodbuda, da bi namesto sistema sporazumevanja, ki jim je blizu, uporabljali nov sistem, v katerem je vse neznano, torej naporno, čeprav bi šlo samo za dve, mogoče tri ure pouka tedensko. Mogoče bi moral takšen kakovostni pouk tujega jezika vsebovati vzporednice iz pridobivanja prvega, maternega jezika. Majhen otrok posnema tako jezik kot situacijo svojega jezikovnega vzorca, torej odraslega človeka, ki mu je tudi vzor, in na katerega ga vežejo pozitivni občutki. Ima svoje »igralne kotičke«, kjer kuha, pere perilo, vozi avto, sestavlja kocke, posluša pravljico, si ogleduje slike, ilustracije, oblači lutko, pri tem pa posnema, kar je videl, slišal, doživel z odraslim. Prav tako odraslemu pomaga pospravljati stanovanje, brisati prah, grabiti listje, z odraslim zbira kamenje, pobira sadeže, liste iz narave … in pri tem spoznava najrazličnejše vedenjske in jezikovne vzorce. Otrok je v takšnih situacijah središče dogajanja, celovito doživlja svet, ob vsem, kar počne, pa posnema jezik, ki ga sliši. Jezik pridobi s pomočjo izkustva in odkrivanja, njegov odrasli vzor (najpogosteje eden od staršev) pa skrbi, da ga vedno znova uporablja v različnih, vsakdanjih situacijah; na ta način otrok veliko ponavlja, in tako jezik tudi avtomatizira. Predlagamo, da bi kakovostni didaktični pristop/pouk tujega jezika v otroštvu (čeprav že sedaj vključuje nekaj takšnih elementov) vseboval elemente didaktičnih dimenzij (metode, tehnike, strategije), kjer bi učenec v prijetnem, vsakodnevnem okolju, v svojih »igralnih kotičkih«, kar najbolj podobnih domu, z igračami oz. realijami (po možnosti iz naravnega materiala), ki niso dokončno izdelane, zaradi česar spodbujajo domišljijo, z veliko igrivega ponavljanja, prepletal izkustva iz prijetnega okolja vsakdanjega življenja, jezik pa uporabljal le kot komunikacijsko sredstvo. Povezava med pozitivnim stikom iz domačega okolja v možganskem centru otroka ustvari pozitivno asociacijo, in tako mu pridobivanje tujega jezika lahko vzbuja pozitivne, prijetne občutke, saj pri pouku tujega jezika vsekakor ne smemo zanemariti čustvenega elementa. Tak kakovostni pouk tujega jezika na predšolski stopnji in v prvem triletju osnovne šole bi lahko potekal dnevno, čeprav največ po uro na dan. Otrok se namreč v tej starosti težko za dalj časa skoncentrira na določeno dejavnost (najprej le za nekaj minut, v šoloobvezni starosti v začetku tudi ne za veliko več), vendar pa bi bil tako z jezikom v stiku dnevno, torej intenzivneje, in bi bila stopnja pozabljanja nižja.