Mira Ribič - Turičnik ČUDNA SO POTA GOSPODOVA Ne moreš preklinjati Boga, če ne verjameš vanj ... Zdrznila sem se, ko so se težka, z železom okovana vrata zaprla za menoj. Pregnala sem vzgib, da bi zbežala nazaj v življenje, ki je kipelo za temi vrati, v vročino, neobičajno za zgodnje poletje, v zmešnjavo neskončnih obveznosti – v življenje pač, ki mi je znano. Kajti tu notri je bilo hladno in tako tiho, da sem slišala samo svoje dihanje. Temnordeči tekač, položen čez izlizane kamnite plošče, je dušil moje korake, ko sem obotavljaje stopala med vrstama praznih klopi. Ne bi bila presenečena, če bi v tej skoraj nenaravni tišini slišala lesne črve, ki rudarijo v njihovi notranjosti. Zaznala pa sem vonj po starem lesu, loščilih, po izgorelem vosku, kadilu, ki se je zažrlo v stene in stebre, in vonj po cvetju pred glavnim oltarjem, ki je med vsemi mrtvimi stvarmi v tem prostoru edini ponujal slutnjo življenja. Dvignila sem pogled proti visokemu obokanemu stropu. Graditelji cerkva so resnično obvladali umetnost, kako narediti človeka neznatnega. Z mogočnostjo. In nato je bila beseda. Skozi vitraže tam zgoraj je lila svetloba in metala mavrične zajčke po kipih in podobah in jim odvzela nekaj nebeškosti. Pogled na rdečeobarvano okroglo ritko angela nad oltarjem mi je izvabil nasmešek. Kot bi te mama premalo zaščitila pred soncem, revček! Še nikoli prej nisem bila povsem sama v cerkvi. Zlasti ne v tej, ki sem se ji desetletja v loku izogibala. Vstopila sem, ker me je nekaj gnalo vanjo. Ker je ostalo še nekaj nedorečenega. Spotaknila sem se ob stopnico. Auu! Ne izgovarjaj po nemarnem božjega imena! Ne bom. Včeraj pa sem. Priznam! Kako naj bi vedela, da imajo po župnijah uradne ure. Kot v kakšni krajevni skupnosti. Pa še v pravi cerkvi nisem bila ali pravi fari, kot mi je pojasnjeval župnik, ki sem ga tam slučajno srečala. »Gospa, žal mi je, četudi bi prišli v uradnih urah, bi ne mogli urediti cerkvenega pogreba za pokojno Elizabeto Heler ... ker ni iz naše fare.« Že res, da v teh letih nisem ravno iskala božje bližine, da pa ima že vsaka fara svojega boga, pa res nisem vedela! Tako sem morala priti danes v pravo cerkev, v pravo faro in v pravi župnijski urad, seveda med uradnimi urami. Besna, odločena, da jim že povem svoje, sem se znašla pred dvojnikom Georgea Clooneya. Bila sem mehka kot vosek. Kakšen moški ... kakšna škoda! Apage Satanas! Kakor koli. Elizabeta Heler bo imela cerkveni obred. Ob tem pa Clooney v rjavi kuti tako ali tako ni vedel – kako le – kdo je bila teta Liza, da je res hodila skoraj vsako jutro prav v to cerkev, si tu na zalogo nabrala odpustkov za svoje grehe in potem veselo grešila do naslednjega jutra. Glavno, da je bila v pravi fari. Morda je bil največji greh tete Lize, da ji je spodletelo pri moji verski vzgoji. Pa tako se je trudila. Z vsemi sredstvi. In vendar sem takrat verjela. Globoko. Morala sem. Sveti angel, varuh moj, bodi vedno ti z menoj. Stoj mi noč in dan ob strani, vsega hudega me brani! V to molitev sem vložila vse svoje upanje in vso iskrenost, ki jo premore le otrok. Ne spomnim se, kdaj sem ugotovila, da ima moj angel očitno pomembnejše opravke. Obstala sem pred križanim. Prvič po tolikih letih si stojiva naproti ... tako ... iz oči v oči, Gospod! Nazadnje si visel visoko v kotu nad menoj, jaz pa sem klečala na prosu za ... za kaj že? Ker sem se polulala v posteljo ... ker sem razbila skodelico ... ker nisem mogla do konca pojesti kosila ... ker... O, teta Liza je razlog za kaznovanje vedno našla. Veš, da od tebe nisem pričakovala pomoči? Kako le? Meni je teta Liza vsaj dovolila vstati. Ti ... ti pa si kar visel, pribit s tistimi groznimi žeblji, in v neskončnost točil naslikane krvave solze. Hudo si se mi smilil! Zato sem pa toliko več pričakovala od angela varuha, ki je lahko prosto letal naokoli, mar ne? In vendar si bil takrat moj edini prijatelj. Bil bi že čas, da te dokončno snamejo s tega križa. Nikoli mi ne bo jasno, zakaj tvoje trpeče telo tako radi razstavljajo. Odpusti jim, Gospod! Saj ne vedo, kaj delajo... Sedla sem. Nekoč klopi niso bile oblazinjene. Preveč udobne pa tudi zdaj niso. Verjetno to niti ni njihov namen. Oče naš, ki si v nebesih ... Podzavestno sem sklenila roke. Še ga znam. Očenaš. Nekoč sicer polovice besed nisem razumela, ampak zvenele so tako lepo. In še vedno lepo zvenijo. V tišini. Ker to sama želim. Brez posrednikov. Jutri bo torej pogreb gospe Elizabete Heler. Všeč ji je bilo, če so jo tako imenovali. Silno rada je bila gospa, čeprav ... O mrtvih vse dobro! Klic iz bolnišnice prejšnji teden me je dosegel popolnoma nepripravljeno. Elizabeta Heler? Katera Elizabeta? Pa ja ne teta Liza? Kje so dobili mojo številko? Res, da sva živeli v istem mestu, ampak srečali se nisva že več kot trideset let. Od takrat, ko sem dvanajstletna kot slepi potnik z vlakom pobegnila k očetovim sorodnikom. Naneslo je sicer, da sem se vrnila v to mesto, ampak najini stiki so bili pretrgani ... zame dokončno ... do prejšnjega tedna. Kot ohromela sem bila. Po neprespani noči sem se vendarle odločila. Priznam, ne toliko zaradi tete Lize kot zaradi sebe. Čas je že bil, da opravim s preteklostjo, s to odvečno prtljago, ki sem jo brez potrebe vlačila skozi življenje. Ni bila več pri zavesti. Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom ... Sedela sem ob njej in jo držala za shujšano roko barve pergamenta. Roko, ki je nekoč trosila proso. Ji zrla v obraz, v tanke ustnice, ki so razprte hlastale po ostankih življenja. Ustnice, ki so nekoč klicale prekletstvo nadme. Pa vendar si bila edina, ki me je sprejela, ko me ni hotel nihče drug. In mi stregla, ko sem kar naprej obolevala za pljučnico in je moje življenje viselo na nitki. Torej sem vendarle imela svojega angela varuha ... Zdrznila sem se, ko so se težka, z železom okovana vrata zaprla za menoj. Pregnala sem vzgib, da bi zbežala nazaj v hlad in tišino. Kajti tu zunaj je kipelo življenje, je bila vročina, neobičajna za zgodnje poletje, in tu me je čakala zmešnjava neskončnih obveznosti – življenje pač, ki mi je še preveč znano. Nekje na sredi prehoda za pešce sem bila, ko so presunljivo zacvilile zavore, nekaj srebrnega me je skoraj oplazilo in odbrzelo dalje, jaz pa sem vsa tresoča se komaj še zmogla par korakov do pločnika in se naslonila na steber prometnega znaka. »Jejžešna, vas pa ima bogec rad!« Ozrla sem se navzdol v prijazne in zaskrbljene oči stare gospe. Nisem mogla odgovoriti, le s težavo sem se nasmehnila. Nikoli se ne ve!