Dolg, dolg dan. Težko se je bilo že izkopati izpod odeje, ženi prepustiti jutranje obveznosti (dva otroka v vrtec, prvošolka Klara pa v korak za korakom, kakor se imenuje učencem prijazni program Osnovne šole Poljane; tja jo skupaj z lastnim sinom vozi kar bobnar Aleš Rendla, še eden v Ameriki šolanih sosedov iz naše ulice, zelenojamčan, ki dela v bližini šole in se mu medsebojna pomoč zdi samoumevna; kako naši družini s tem olajša jutra! Hvala, res) in se že ob osmih zjutraj narisati v moderni, z zelenimi stoli in s fotkami Arneja Hodaliča opremljeni zobozdravniški čakalnici. Parkiral sem v Kapitlju, ribje razpotegnjeni in vsaj na zunaj zanesljivo elegantni novi zgradbi ob obrežju Ljubljanice. Tistih par korakov, kolikor jih je bilo potrebnih do ordinacije, sem premišljal o Slavku Grumu. Bizarno? Niti ne. Takoj poleg Kapitlja je bila menda stala hiša, v kateri je ta klasik morfinistične domišljije ustvaril nekatera svoja pomembna dela, če že ne kar Dogodka v mestu Goga, drame, o kateri naj bi za novo uprizoritev v Primorskem dramskem gledališču napisal nekakšno osebno meditacijo. Izziv me je zanimal, saj bi aktualno branje Gruma najbrž pokazalo, da je njegovo besedilo univerzalno, vsaj v smislu, da nas še danes nagovarja s svojo kritiko provincialne mentalitete; take mentalitete imamo navzlic državni neodvisnosti še vedno preveč za sproščeno in duhovno odprto življenje. Ampak vmes je počilo v Ameriki, še posebej in zlasti v New Yorku. Rok za oddajo teksta je nenadoma postal preblizu, da bi ga še lahko ujel tako, da bi iz sebe iztisnil vsaj približno smiselno besedilo. Malo stvari se mi še sploh zdi smiselnih po tem prelomu. Skozi očala te velike, obupno globoke in tragične katastrofe v mestu, na katerega sem intimno vezan z več nitmi, kot jih lahko opišem, gledam zdaj ogromno stvari. Mogoče preveč? Sem zato obremenjen s popačenim pogledom na podoben način, na kakršnega so vojne za jugoslovansko sukcesijo (kako učeno se to sliši. V resnici gre pa za raztreščeno domovino, pa naj je bila še tako širša) določile moje okvire za opis stanja, analitični premislek in navsezadnje za vrednostne ocene tudi tistih pojavov, ki na prvi pogled z jugoslovansko kalvarijo nimajo neposredne zveze? Sem zato omejen in pristranski? Madona, kako naj ne bom pristranski? Kakor je v razdejanih mestih moje bivše domovine izginilo prepričanje v šestdesetih letih rojene generacije, ki je očitno hudo napačno mislila, da je mir že izvršeno dejstvo in da se vojne dogajajo le še na filmskih ekranih, tako je tudi v dimu nad Ground Zero, praznino, ki zija tam, kjer bi morala stati znamenita dvojčka južnega Manhattna, izpuhtelo v ništrc iluzije tisto prepričanje, ki ga sploh ne znam dobro opisati, instinktivno boleče pa čutim, da ima opravka z izgubo metafizične gotovosti in zanesljivosti? Madona, kako naj ne bom pristranski, če pa sem se v prenekateri javni polemiki v Sloveniji in zunaj nje že zelo zgodaj v devetdesetih letih postavil po robu tistim številnim odvetnikom odvratne ekvidistance ali enakomerne razporeditve krivde, kakor so novinarska peresa imenovala napore, da bi se vse etnične vojske, zapletene v ex-yu konflikt dojemale na isti ravni, pač z vidika mita o ravnodušni, objektivni in hladni analizi? Če sem bil prepričan, da tisti, ki trdijo, kako sta srbski nacionalni fašizem in slovenski nacionalni egoizem enako kriva za razkroj Jugoslavije, v bistvu zagovarjajo neposredno odgovorne za brutalno radikalizacijo balkanskega konflikta in s tem navsezadnje servisirajo genocidno politiko Slobodana Miloševića, tako tudi danes seveda ne morem drugače, kakor da izhajam iz stališča, da islamski fundamentalizem Osama bin Ladenove variante ni preprosto temna plat istega zla, kakršnega naj bi utelešala Amerika in z njo kajpada tudi moderni sekularni Zahod. Razmišljati na tak način je vse preveč enostavno. Vendar je prav zato tudi tako zelo mamljivo za mnoge pisce, ki svet najraje vidijo v polarizirani sliki črno-belega sveta, se pravi, s pomočjo dramaturgije, ki je še zlasti po koncu hladne vojne in vzpostavitvi Amerike kot edine velesile by default nujno potrebovala visoki vrh, na katerega zdaj letijo vse strele gneva, jeze in besa, torej čustev, ki izvirajo iz nesposobnosti, da bi ne samo odgovorno premislili lastno, četudi še tako majhno, udeležbo v kolektivnem prizadevanju za skupno dobro, ampak tudi iz nesposobnosti, da bi v razpadu bi-polarnega sveta istočasno videli tudi razpad kategorij in pojmov, s katerim naj bi svet opisovali. Ampak ne: veliko lažje je še naprej vrteti molilne mlinčke o tlačenih ljudstvih planeta, ki si, eto ti ga na, pač poiščejo udarno pest v Osami bin Ladenu, da bi poslali sporočilo o odporu do edinega globalnega hegemona. Veliko lažje je še naprej vezati otrobe o Imperiju, ki vlada svetu in torej nujno mora dobiti kazen (ja, seveda, grozno, ampak...) za tako vladavino. Veliko lažje kot razmišljati o novih dilemah, ki jih pred nas postavlja 11. september s svojimi več kot pet tisoč umorjenimi civilisti, ki sploh ne samo Američani, pač pa tudi državljani štiridesetih drugih nacij so dobesedno izpareli v zrak v dobri uri in pol, kar je brez precedensa v moderni zgodovini, je pač še naprej ponavljati puhlice o uporu razlaščenih in brezpravnih populacij, ne da bi se salonski levičarji in anti-globalisti, ki zlobno rečem prejkone oblečeni v stilizirane izdelke trans-nacionalnih korporacij take fraze veselo prodajajo tudi po slovenskih medijih, vsaj za hip zamislili nad dejstvom, da globalizacija človeških pravic pomeni izvoz arogance in (pojmovne) vladavine ameriškega in zahodnega načina življenja, tako kot ga pomeni tudi izvoz umazanih težkih industrij in manufakturnih obratov s ceneno delovno silo v nerazvite dežele. Če je namreč v tako imenovanem globaliziranem in medsebojno odvisnem svetu treba braniti nekaj, kar je nujno in potrebno, potem je to prav zagovor človekovih pravic, ki bi jih bilo treba uveljaviti po vsem planetu, da bi se nemara lažje prepoznali v izmuzljivi skupnosti človeštva, ne pa samo v partikularnih identifikacijah, kakršne so nacionalne, jezikovne, religiozne, spolne, itd. Če kaj naravnost kliče po tem, da bi bilo res univerzalizirano, potem so to človekove pravice, zaradi katerih tudi sacro egoismo nacionalne suverenosti ne more biti več absolutna bariera, kar najbolj dobro vemo tisti, ki smo doživeli nasilni razpad Jugoslavije, v okviru katerega bi lokalne vojne najbrž divjale še naprej, če ne bi prišlo do sicer pozne madnarodne vojaške intervencije v Bosni in napada NATO sil na Srbijo in Kosovo. In vendar je prav zagovor človekovih pravic tisti, ki predstavlja sad razsvetljenske, torej zahodne filozofske in politične tradicije in je s tem vedno že tudi imperialističen. Neprijetne dileme tega tipa, ki sprašujejo po tem, kaj naznačeni paradoks pomeni za vse tiste kulturne relativiste, za katere so vse kulturne paradigme enakopravne (in s tem menda že kar tudi enakovredne: sinonimna raba teh dveh različnih izrazov je po mojem usodno zgrešena tako po spoznavni, kakor tudi po politični plati), seveda ne nastopajo preveč visoko na lestvici prioritet v monotonem ultra-levičarskem gnevu spričo ameriške globalne hegemonije. Le-ta je vprašljiva celo sama na sebi. Bolj natančno bi bilo najbrž govoriti o zahodni hegemoniji, ki izhaja iz uveljavitve vrednot parlamentarne demokracije, nacionalne države, tržne ekonomije, navsezadnje pa tudi štetja let in z njim povezanih prilagoditev v avionskem prometu, računalniški industriji in finačnih transakcijah, ki jih morajo v mednarodnih komunikacijah upoštevati tudi npr. Judje, muslimani, Japonci in Kitajci različnih verovanj, se pravi, ljudstva in kulture z lastnimi merili za štetje časa. Ampak ne: nas, pravovernih levičarjev, nič ne more presenetiti, kajne? Mi imamo vendar odgovor na vsa vprašanja, bi rekli ti dinozavri iz študentskih revolucij v šestdesetih letih, ki so takrat zrli v dežele realnega socializma s podobno vlažnimi očmi občudovanja nad avtentičnimi vrednotami samoupravljanja in delavske avantgarde, s kakršnimi so uročeno strmeli v romantizirani tretji svet Ho Ši Minha in Che Guevare, Fidel Castra in najbolj trdovratni tudi Pol Pota. Tako, kakor so vzel bom enega od najbolj očitnih primerov okoreli marksisti, zbrani okrog do nedavnega vplivne britanske revije Marxism Today, imeli tudi odgovor na posnetke koncentracijskih taborišč Manjače in Omarske v Bosni. Jasno, so trdili, to je le ogromna zarota velesil z Ameriko na čelu, ki si je skupaj s centri za posiljevanje ujetih Muslimank gladko izmislila take grdobije, da bi omadeževala menda legitimni boj srbskega naroda za to, da ureja zadeve v skladu z lastnimi interesi in posebno kulturno tradicijo, ki je od zahodne drugačna, tako pa baje tudi vredna ohranitve ne glede na posledice za svobodo, dostojanstvo in blagostanje prebivalstva. In tako naprej. Takih in podobnih argumentov o krivdi Zahoda in Amerike smo se res naposlušali. Primerov mrgoli, prostora je malo. Zato je važno predvsem tole: strukturno vzeto je razumevanje Miloševića kot odporniškega voditelja, ki se je drznil v imenu zaščite specifičnega lokalnega načina življenja postaviti po robu zahodnim demokracijam, pravzaprav identično z razumevanjem fundamentalističnega islama á la Osama bin Laden kot oblike odpora do ameriške globalne prevlade. Odvratna, obsodbe in odstranitve vredna sta oba, o tem zame ni dvoma. Vendar so njuni zahodni odvetniki, pogosto pravzaprav kar ene in iste osebe, morda odvratni še bolj: ne zaradi dejanj, ampak zaradi videza legitimnosti in teoretičnega pokritja, ki ga ponujajo krvnikom. Pustimo ob strani razlike med izrecno omejenostjo Miloševićevega grandomanskega projekta na jugoslovanski prostor in globalnimi ambicijami po oblikovanju splošne islamske fronte, ki si jo želijo vahabitski fundamentalisti: le-ta namreč ni usmerjena samo proti Ameriki, ampak proti modernemu sekularnemu zahodnemu svetu, da ne rečem niti besede o tistih avtokratskih teokracijah, v katerih naj bi bil pravilni nauk islama korumpiran, na primer Saudska Arabija ali Iran, ki sta za vahabite, fanatično čistunsko islamsko sekto, ki ji pripada tudi bin Laden, v bistvu premehki, da bi se kvalificirali za vstop v njegov tabor. Skoraj uro in pol vrtanja po zobovju mi je minilo v takem premlevanju, v katerem sem z anestetizirano čeljustjo in krčevito zaprtimi očmi blodil v prazno. Zakaj v prazno? Zato, ker je neučinkovito. Ne verjamem namreč preveč, da je mogoče ljudi ene same knjige, pa naj bo to Koran, Biblija ali pa Marx, prepričati v karkoli, kar odstopa od njihovega pravoverno predvidljivega pristopa do sveta. Zato sem tudi popoldne, ko sem šel po nujnih opravkih za Bežigrad, na fakulteto za družbene vede, moj drugi dom, kjer preživim predolge ure v svojem pritličnem štiblcu, samo zamahnil z roko in se nisem ustavil, da bi debatiral s študentom, po videzu sodeč bi lahko bil bruc, ki je s steklenico piva v roki stal pred vhodom v najmodernejše poslopje ljubljanske univerze in kar poskakoval od vnetosti, s katero je izenačeval bin Ladena in Busha. Če razlike med voditeljem zatikajoče se neartikuliranim, kakor že je demokratske države, v kateri na primer homoseksualci uživajo nominalno zakonsko zaščito proti diskriminaciji, in ideologom integralnega islama, ki mu radodarno gostoljubje ponuja režim, v katerem je bistvena dilema, ki se tiče homoseksualcev, v tem, ali je posameznike, razkrinkane zaradi svoje seksualne orientacije, treba najprej do vratu zakopati v zemljo in nato nanje prevrniti zid iz opek ali pa smrt pod opekami lahko dočaka stoje, kakor navaja Rashid Ahmed v svoji informativni in kritični knjigi o talibanih, nafti in novi srednji Aziji, ki jo ravno berem, če torej te razlike ne vidi (to pa onstran tega, ali konkretni primer, ki ga navajam zavoljo ilustracije, pozna ali ne: poanta je vendar v primerljivosti načel o svobodi in dostojanstvu posameznika), potem se bojim, da bi vsako prepričevanje naletelo na gluha ušesa. Ne gre namreč za pomanjkanje informacij, ampak za prikladno formulo, ki je le znamenje neumnosti, odsotnosti uma. Proti neumnosti pa se tudi bogovi bojujejo zaman, je nekoč rekel Nietzche. Ampak zvečer, zvečer sem se potopil v drugo zgodbo. Po tem, ko sva ob devetih z Erico spravila otroke v posteljo, no, razen Lukasa, ki vedno hodi spat razdražujoče pozno, tako, da mi je še pomahal ob odhodu in se ob pol desetih mirno, kakor da ne preizkuša praga potrpežljivosti, zatopil v igranje z drobnimi živalskimi figuricami, ki mu jih je na našem rednem letnem obisku v Ameriki kupila kalifornijska babica, v gnezdu naslonjača v dnevni sobi, tik poleg Erice, ki je brala najnovejšo številko New Yorkerja, sem zviznil do stare Ljubljane. V Nostalgiji sem se sešel z Matjažem Pikalom. Po malem pivu sva spet stopila ven. Ponosno mi je kazal nov suknjič, ki mu ga je žena prinesla iz Londona, kjer je gostovala s plesno predstavo. Moj bog, kako dolgo že nisem bil v Londonu! Pomenkujoč se o napornih oblikah varovanja otrok v odsotnosti partnerja, saj imava približno enako stare otroke, sva po Rebri zložno stopila do prvega počivališča na stopničasti poti do ljubljanskega gradu. Imela sva imeniten pogled na strehe in nekaj notranjih vrtov, ki se skrivajo pred pogledi iz Starega trga. Bila je nimam boljše besede prijetno topla noč, kakor da bi indijansko poletje še trajalo. Piki je izvlekel smotko, ki sva jo imenovala obrednjak, namenjen uporabi pri obredu, ki ga najini ženi ne razumeta povsem: kaj vendar počneta na teh vajinih seansah? Vglavnem pritrjujeva drug drugemu, kako pomembna so prijateljstva. To človek sicer načelno vedno ve, ampak v časih, v katerih se zdi, da se vsi orientirji krušijo kakor skorja suhega kruha pod nervoznimi rokami, v časih, v katerih metafizično intuicijo, ali kako naj rečem, vse preveč pogosto razumejo kot znamenje osebne nedozorelosti, v časih, v katerih ogabni mehurji zla brbotajo na vedno več koncih sveta, v časih, ko nihče nima več časa, je nek navaden večer, preživet v intimnem pogovoru, še toliko bolj pomemben. Ne samo zato, ker daje razvidne dokaze za to, da se tudi najbolj zasebna in najbolj skrivna zgodba ni zares zgodila, če je ne moreš z nikomer deliti, ampak tudi zato, ker prijateljske vezi še bolj natančno izostrijo osredotočenost na mikro-kozmos, v katerem lahko morda res še vedno upamo, da ima smisel sicer tako zelo prezirani pojem daru, danega in vrnjenega daru onstran neposrednih interesov o takem ali drugačnem profitu. Bil je res nekaj posebnega, obrednjak, ljubeče izdelan in dišal ni le po tem, po čemer mora dišati, ampak tudi po žajblju in metvici. Kmalu sva se odfurala. Skromne ljubljanske strehe mogoče res nimajo pariškega šarma, ampak dejstvo, da domorodec lahko že po njihovi konfiguraciji prepozna tudi zemljevid ulic pod seboj, jih napravlja za zanesljive in varne. To je bilo vse, kar sva potrebovala. Ko sva se vrnila v zavetje cafeja, ker priznam, da tako zelo topla pa noč tudi ni bila, da bi ostala zunaj do konca, sem čisto nehote opazil, kako sva bila zapredena v lasten, intimiziran in od znotraj posvečen svet, četudi sva bila v javnem prostoru. Čeprav je Piki poznal ljudi za sosednjo mizo, je tok pogovarjanja tekel samo med nama; znancu, ki je na nočnem tumaranju stopil noter, sem dal s skopimi odgovori in govorico telesa vedeti, da sem preveč globoko v drugi zgodbi, da bi jo bil pripravljen razvodeniti z njegovo vključitvijo. Včasih so take zavrnitve potrebne, čeprav niso simpatične: če jih ne bi bilo, potem bi res vsi samo še tehnično-formalno komunicirali. Midva pa sva v pogovoru, ki ni imel cilja, ampak je bil važen kot proces sam, krepila in hkrati razvijala zavezo, v kateri se zemljevid najinih debatnih meandrov ni izrisoval le skozi neposredno rečeno, ampak tudi skozi nasluteno in neizgovorjeno, pa tudi skozi tiho navzočo zgodovino najinega druženja. Tak navaden večer, tak dragocen večer.