Katere raziskave in načrti danes mobilizirajo in navdušujejo znanstvenike? Izbrali smo 21 otipljivih in ambicioznih projektov, ki na začetku 21. stoletja zbujajo upanje in odsevajo voljo, da bi bolje razumeli svet in da bi zato napredovali na vseh področjih. Hkrati pa so vsi ti načrti dovolj "nori", da sprožajo veliko vprašanj. In nikakor ne gre spregledati dveh skupnih usmeritev: pomena življenjskih ved in vloge modeliranja. Odkrivanje najbolj intimnih mehanizmov živega omogoča čedalje bolj prefinjene posege v medicini, poljedelstvu in ekologiji. Po drugi strani pa je s čedalje bolj zmogljivimi numeričnimi orodji, predvsem računalniki, mogoče ustvarjati virtualne modele, s katerimi lahko preverjamo najrazličnejše hipoteze in predvidevamo reakcije proučevanih objektov. Fizika: lov na bozone. Z velikanskimi pospeševalniki, kakršen je bil na primer evropski, zgrajen leta 1957 blizu Ženeve, so fiziki doslej prepoznali 12 osnovnih delcev in odkrili štiri temeljne interakcije, s katerimi je mogoče pojasniti vse oblike snovi. Izmika se samo še en delec, skrivnostni Higgsov bozon, ki ga fiziki "zalezujejo" že dvajset let. Prav ta delec naj bi namreč omenjenim štirim silam in osnovnim delcem "vdihnil življenje". Zakaj neki je ta delec tako pomemben? Higgsov bozon je !e pred kakimi tridesetimi leti predvidel britanski fizik Peter Higgs, in sicer v okviru teorije, ki pojasnjuje, zakaj imajo elementarni delci maso (tj. osnovno količino snovi, od katere sta odvisni tako teža kot vztrajnost). Po prvotni Higgsovi hipotezi obstaja v praznem prostoru "polje", ki so ga pozneje imenovali kar "Higgsovo polje". Zaradi medsebojnega delovanja s tem poljem delci dobijo maso: če polja ne bi bilo, bi enačbe t. i. "standardnega modela" (sedanje teorije, ki opisuje elementarne delce) predvidevale svet brez konsistence (brez čvrstosti, obstojnosti). Dlje ko Higgsovo polje "zadržuje" kak delec, večja je njegova masa. To pa še ni vse: Higgsovo polje - če sploh obstaja - vzvalovi kot površje mlake, v katero smo vrgli kamen. In ta nihanja so povezana z mikroskopskimi delci (natanko tako, kot so nihanja elektromagnetnega polja povezana s fotoni): ti delci pa so prav Higgsovi bozoni. Če bi torej higgse izsledili, bi bila potrjena vsa teorija. Izsledimo pa jih lahko samo tako, da jih ustvarimo v laboratoriju. A če jih hočemo ustvariti, moramo poskrbeti, da bodo subatomski delci trkali drug ob drugega, in to z dovolj energije, da bo nastalo Higgsovo polje. Povejmo malo preprosteje, s primerjavo iz vsakdanjega sveta... Elementarni delec je v Higgsovem polju mogoče primerjati s cvetom, ki raste na polju sredi roja čebel. Bolj ko cvet diši, več čebel ga obkroža - in nič drugače ni v svetu elementarnih delcev: bolj ko kak delec vpliva na Higgsovo polje, večja je njegova masa. Morda bodo bozon odkrili !e z novim ženevskim pospeševalnikom, ali pa bo treba počakati do leta 2005, ko bo blizu Grenobla stekel največji pospeševalnik in trkalnik na svetu. Takrat naj bi vendarle padla "zadnja ovira na poti do resnice". Oceanografija: obogatene vremenske napovedi. Od leta 1872, ko je dvignila sidro ladja Challenger in izplula na znanstveno odpravo, se je raziskava oceanov v temelju spremenila. Vse do sredine 20. stoletja so bili v ospredju proučevanje favne in flore ter fizikalno-kemične analize morskih voda. Nato pa se je v mračne globine oceana leta 1970 spustil Triton, prva podmornica, ki je bila opremljena za podmorske raziskave. Naslednji korak je bila vesoljska oceanografija: satelitsko zbiranje podatkov. In zdaj smo spet pred novo etapo... Vremenskim napovedim, temelječim predvsem na opazovanju ozračja, se namreč obetajo revolucionarne spremembe. Januarja 2001 se je uradno začelo vključevanje severnega in ekvatorialnega Atlantika v meteorološke napovedi, za zdaj veljavne 15 dni. Meritve temperature in slanosti voda bodo ključnega pomena. Program se imenuje Mercator, zbrane podatke pa posreduje enkrat na teden. Astrofizika: skrivnostne vesoljske sile. Kaj se dogaja v osrčju zvezde? Na to vprašanje naj bi pomagal najti odgovor gigantski Laser Megajoule (LMJ), ki ga nameravajo do leta 2008 nemestiti v Bordeauxu. Ta aparat bo tako rekoč v "epruveti" reproduciral ekstremne razmere v našem Soncu in drugih zvezdah. Dvomiti pa je, ali bodo francoski fiziki smeli svoja odkritja objaviti. V središču poskusov je namreč nadzorovano jedrsko zlitje, a to kajpada že spada na področje vojaške skrivnosti. Zanimivo pa je, da se morajo astronomi tudi vojski zahvaliti za sedanji razcvet svoje vede. Oborožene sile nekaterih držav, predvsem ZDA, so namreč dovolile uporabo "zastarele" opreme (satelitov, merilnih aparatov ipd.) tudi za civilne potrebe. Prav zato se revolucionarna odkritja kar vrstijo. Naj omenimo samo te!nost: vse je treba postaviti na novo! Prvi sumi so se porodili leta 1983, ko je izraelski znanstvenik Mordehai Milgrom ponudil drzno teorijo o gibanju galaksij, kakršna je tudi naša Rimska cesta. Če bi upoštevali samo zvezde, ki jih vidimo, bi astrofizikalni računi pokazali, da se morajo spiralaste galaksije kaj hitro razkrojiti in pustiti za sabo sredi praznega prostora svoja sonca. V resnici pa se vesolje čedalje hitreje širi - kot da bi ga neznana sila "vlekla" narazen. In tu je še uganka sond Pioneer 10 in 11, prvih, ki sta prispeli do meja našega osončja: potem ko sta v začetku 80. let po "ogledu" Jupitra in Saturna preleteli orbito Plutona, so znanstveniki ugotovili, da njuna hitrost pojema hitreje, kot je bilo pričakovati. Kot da bi ju zavirala neka sila, milijardkrat in milijardkrat šibkejša od zemeljske težnosti... Na nekaj podobnega je !e leta 1933 naletel Fritz Zwicky. Ko je opazoval Berenikine kodre, jato okoli tisoč galaksij, je izračunal, da ta masa ne bi mogla biti tako kompaktna, če je ne bi sestavljalo 90 odstotkov snovi, nevidne za naše instrumente. Po 70 letih proučevanj še vedno ne vemo, kakšna je ta "nevidna snov". Vemo