Morda se spominjate Jureta iz sosednjega bloka v moji ulici. Zlat fant, o katerem sem kdaj kakšno napisala. Pa ga srečam oni dan tako besnega in razjarjenega, da mi je šele po petih minutah pregovarjanja zmogel povedati, kaj ga tare. Ja, takšen problem, kot je tvoj. Pridni Jure, zlati Jure, odličnjak Jure, pa ti prinese trojko. Iz gospodinjstva, prosim! Ni znal našteti vseh vrst blaga in tkanin. Mama pa v zrak. Kako ne veš, kaj je žamet, kaj svila, kaj bombaž, kaj volna, kaj ...? A zdaj bomo kar trojke nosili!? Ko smo bili mi tvojih let, so bili pametni starši, smo iz šole nosili ... Ej, tu je srčika problema. Starši strašno radi pozabijo, kaj so pravzaprav nosili iz šole. Če bi jih poslušali, bi bili prepričani, da so bili sami nobelovci, najpametnejši v razredu, če pa je slučajno priletela kakšna trojka, je to bilo samo zato, ker jih učitelj(ica) ni maral(a). Če pa jim rečeš, naj pokažejo spričevala, potem pa sledi, ja, kaj pa vem, kje so založena, tam nekje na podstrehi, izgubila so se med selitvijo, stara mama je neko zimo z njimi zakurila peč ... Strašna zima je bila tisto leto, a sem ti že pravila, da je bilo snega dva metra in bla, bla ... Pa sem Juretu predlagala (in to zdaj predlagam tudi tebi), naj prinese domov katero izmed kontrolk, naj zbere družino, lahko sodelujejo tudi tete, strici, in jim predlaga, da se gredo šolo, naj jim razdeli testna vprašanja, kot so jih imeli v šoli, pa naj rešujejo. To bi padale trojke, da bi se kar kadilo. Potem pa sledi, e, veš kaj, to sem nekoč znal, a se prav zdaj ne morem spomniti, človek pač pozablja (kot da ti nimaš pravice do pozabljanja), na koncu pa še pride, obvezno: ja, kakšna neumna vprašanja so to, kdo bo pa kdaj rabil v življenju to, kar vas učijo; ko smo mi hodili v šolo … bla, bla. Jure pravi, da je bilo neizmerno zabavno, mislim pa, da bo tudi pri tebi podobno. Ko pa gre za ugodnosti, ki so jih deležni mlajši člani družine, bi jaz pravzaprav morala biti tiho, kajti obe starejši sestri mi še vedno, seveda, bolj v hecu, vržeta pod nos, da so mene imeli rajši, da sta bili vedno krivi onidve, da sem jaz milo pogledala, zatresla s kodrčki in se izognila kazni. Nič drugače ni pri tebi in najbrž, če bereš naš kotiček, ni drugače pri večini družin. Ponergaj, malo se upri, povej staršem, da to pač ne gre, na konkretnih primerih jim dokaži, da so naredili napako. Ni vrag, da se jim čez čas ne bo posvetila lučka v glavi. Vem, da je težko, a ne obupaj. Pri tvoji skriti ljubezni pa se spet pojavlja klasični problem. Nisi mu dala dovolj znakov, da do njega čutiš več od prijateljstva. Kup majhnih pozornosti, darilc, povabil, da počnita kaj skupaj (izlet, rojstni dan, skupni kino, izmenjava knjig ...), vse to bi morda le pripomoglo, da bo tudi njemu zacingljal zvonček, ups, tale pa me nima samo za prijatelja. Pa le pohiti, da se ne bo sestrična domislila podobne taktike.