Najprej smo ga poznali kot pesnika. Dve, tri leta po vojni se je v takratni Mladinski reviji pojavil kot pisec lirično občutenih razpoloženjskih pesmi, ki uspešno premaguje mogočno izročilo slovenske moderne in se uveljavlja z razpoznavno izvirnostjo. Na tihem se svojemu pesništvu ni nikoli odrekel, kdo ve, kaj vse je spravljeno v njegovi miznici. Potem je šel glas o njem kot polihistorju in poliglotu. O vsem je vedel več kot drugi in z vsakim človekom se je lahko pogovarjal v njegovem jeziku. Bil je sicer germanist in je angleščino obvladal bolje kot marsikateri angleški intelektualec, gladko pa je komuniciral tudi v francoščini in italijanščini. »Iz radovednosti« se je naučil tudi nekaj gruzinščine, pa tudi drugi »neznani« jeziki so zbujali njegovo zanimanje.