Očitki v zvezi vloženo tožbo. Da sem jo vložila popolnoma neutemeljeno in sem ga s tem hudo razočarala. Sedaj pa so se stvari spremenile, pogodba z računovodskim servisom se bo prekinila. Predlog, da bi, glede na pomembnost dela, ostala. Zavit v celofan obljub o kasnejšem napredovanju. Povem mu, da me zastopa odvetnik in, kot mi je naročeno, se mora dogovor skleniti z njim. Odidem v svojo pisarno. Vse okrog mene se mi zdi sovražno. Tukaj sem nekoč verjela v svojo uspešno kariero, v naklonjenost in prijateljstvo sodelavcev, v pomembnost svojega dela. Delo se mi je zdelo tako pomembno, da sem včasih hodila bolna v službo, dajala bolne otroke v varstvo k sorodnikom, si nosila delo domov in večkrat tudi ponoči razmišljala o določenih problemih. Sedaj so vse te sanje porušene. Ostajam samo zaradi želje po preživetju sebe in svojih otrok. Bom v tem okolju še lahko uspešna, polna energije in optimizma? Najbrž bom vsak dan znova ubijala samo sebe zato, da bom lahko kupila osnovne življenjske potrebščine. Je pač takšna moja usoda ali bi mogoče lahko sama kaj spremenila?