Čeprav si mislim, da se čas vsakokratnega navduševanja mora enkrat izteči, se intenzivnost občutenja temu še zmeraj upira. Ljubiva se silovito in pogovarjava se lahko ure, ko pa so to pripovedi o dveh ločenih življenjih, ki se stikata enkrat tedensko, v topli postelji. Kar mi jemlje pogum. Zdaj sva svobodna, le kako dolgo še bova? Po poti iz Ljubljane se je oglasil pri meni doma, nekaj ur težko pričakovanega večera je bil tu, na smrt utrujen in neprespan. Nič ni rekel o moji sobi, o mojem domu, mački. Ves čas me je gledal. Vzel me je v naročje, kot bi bila majhna in drobna, dokler nisem zadišala in postala okusna pod njegovim jezikom. Vse to si jemljem, obožujoče in v naglici, da bi se ne izgubila pod težo ostalih dni. Med slačenjem je razbil žarnico nad posteljo. Na steklo luči sem v prah napisala njegovo ime. Zle slutnje so se pojavile takoj, ko sem si le malo priznala, da hrepenim, da potrebujem. Bistvo je v besedah, konec koncev ravno one povezujejo pikice trenutkov v črto časa; razvlečene so v pomen, in če sem kdaj prazna, srečna ali pa prestrašena, kljub vsemu ne gre za nedorečenost. To je nekaj, česar ni moč doreči, ker je uprizorljivo zgolj z življenjem in po navadi v ključnih momentih brezbesedno. Nismo še sprijaznjeni s prostim in odnašajočim tokom. Kako bi tudi lahko bili? Želim si ene ljubezni. Moje ljubezni.