Zrasel sem sicer v zamejstvu, toda s povojnimi otroškimi predstavami o Jugoslaviji kot zaščitnici slovenstva in Srbih kot kraljevičih Markih, ki na belem konju ščitijo Slovence, sem že zdavnaj opravil. SFRJ nisem videl zgolj kot državo, kjer se je hotelo zadržati nedemokratični avtoritarni sistem, ki je že zdavnaj nažrl lastno substanco, in kjer se je vse bolj bohotil srbski histerični šovinizem. K prispodobam SFRJ so spadale še balkanska prepotenca vodnikov ter paleolitske in brezobzirne predstave vodstva JLA, občasna oblastniška glasnost srbščine po slovenskih ulicah, v jugoslovanski spakedranščini izraženi vsemogočnost in aroganca jugoslovanskih policistov in carinikov na državnih mejah. S takšnim sistemom in takšno državo, ki pa jo je spet lahko držal skupaj samo tak sistem, je bila pot Slovenije v Evropo zaprta. Izbira je bila jasna: bodisi obstoj na vse nasilnejši balkanski margini Evrope ali skok na vlak enkratne zgodovinske priložnosti.