Zdaj so začeli nacionalsocialisti, davno preden so oborožili svoje čete, po vseh sosednjih deželah zbirati neko drugo, prav tako nevarno in izšolano vojsko, legijo prikrajšanih, zapostavljenih in zagrenjenih. Na vsakem uradu, v vsakem podjetju so se udinjale njihove t. i. "celice", na vsakem položaju, vse do zasebnih prostorov DollfuI a in Schuschnigga, so sedeli njihovi prisluškovalci in vohuni. Celo v naši neopazni pisarni so imeli svojega človeka, kot sem žal izvedel šele, ko je bilo prepozno. Seveda je bil komaj kaj več kot klavrn, nenadarjen uradnik, ki sem ga na priporočilo nekega župnika zaposlil edino zato, da je naša pisarna navzven vzbujala vtis običajnega podjetja; v resnici ga nismo porabili za nič drugega kot za nedolžna opravila, ga pustili dvigovati telefon in urejati spise, se pravi tiste spise, ki so bili popolnoma irelevantni in neoporečni. Pošte ni smel odpirati, vsa pomembna pisma sem, ne da bi shranil kopije, lastnoročno napisal na pisalni stroj, vsak bistven dokument sem sam odnesel domov ter skrivne pogovore premestil izključno v samostanski priorat ali v stričevo ordinacijo. Zaradi teh previdnostnih ukrepov vohun bistvenega dogajanja ni dobil pred oči; toda po nekem nesrečnem naključju je moral častihlepni in praznoglavi fante opaziti, da mu nismo zaupali in so za njegovim hrbtom potekale vse mogoče zanimivosti. Morda je v moji odsotnosti nekoč kateri mojih kurirjev nepazljivo govoril o ,njegovem veličanstvu', namesto, kot dogovorjeno, o ,baronu Bernu', ali pa je moral lump kljub prepovedi odpreti pisma - vsekakor si je, preden sem mogel kaj posumiti, iz Miinchna ali Berlina pridobil dovoljenje, da nas nadzoruje. Šele veliko pozneje, ko sem že zdavnaj sedel, sem se domislil, da se je njegova prvotna ležernost v službi zadnje mesece preobrazila v nenadno vnemo in se je večkrat domala vsiljivo ponudil, da mojo korespondenco odnese na pošto. Tako torej ne morem utajiti neke neprevidnosti, toda ali ni Hitler konec koncev zahrbtno izigral tudi največjih diplomatov in oficirjev? Kako natančno in ljubeznivo mi je gestapo že zdavnaj namenjal svojo pozornost, kar najbolj neposredno dokazuje okoliščina, da so me še istega večera, ko je Schuschnigg oznanil svoj odstop, dan preden je Hitler vkorakal na Dunaj, aretirali prav esesovci. Na srečo mi je še uspelo, da sem, komaj sem slišal Schuschniggov poslovilni govor, zažgal najpomembnejše papirje, preostanek dokumentov z nepogrešljivimi dokazili o v tujini deponiranih premoženjskih vrednostih samostanov in dveh nadvojvod pa sem - zares v zadnji minuti, preden so mi burši potolkli po vratih - po svoji stari, zanesljivi gospodinji v košari za perilo skrivoma poslal k stricu."