Cene je bil vse življenje sorazmerno zdrav tudi zaradi svojega poklica in ljubezni do gora. Toda pred petimi leti je žena Marijana začela domov nositi knjige o presni hrani, ki jih je dobila na predavanju društva Preporod (Hočeš biti zdrav? Proč s kuhinjskim loncem?, Živeti brez bolezni, Kako dočakati sto let …). Rekla mu je, da je ta prehrana najboljša za naše telo in da bo odslej jedla samo še surovo hrano. Tudi njega je vzpodbudila, da je začel jesti velike količine sadja. »Ugotovil sem, da se fantastično počutim. Toda še vedno sem imel pomisleke, ali lahko ta hrana daje dovolj energije tudi za dolgotrajne telesne napore. Opravil sem test. Šel sem v hribe in ves dan užival samo presno hrano. Brez težav in z izjemno lahkoto sem zmogel vse. Čez nekaj časa sem naredil nasprotni test. Preden sem se podal na turno smuko, sem pojedel ocvrto jajce in spil mleko. Tisti dan sem se v hribih počutil kot pokvarjena mašina. Bil sem povsem brez energije in takrat sem ugotovil, da ta hrana res ni primerna za človeka,« se Cene spominja ključnega trenutka, po katerem se je trdno odločil, da bo postal presnojedec. Ženi je danes zelo hvaležen, da ga je »porinila« v ta čudovit slog prehranjevanja, ki po njegovih besedah zagotavlja vrhunsko zdravje. Kljub svojim letom brez težav premaguje hude napore v gorah. Lani je osvojil najvišjo turško goro Ararat (5165 metrov) in nekateri soplezalci so ga spraševali, odkod mu toliko energije. »Dnevno sem opravil dva tisoč višinskih metrov, oni pa tisoč. Počutil sem se zelo lahkotno. Kolegi mi večkrat rečejo, da lahko držim tempo z besedami: Kar pojdi naprej, samo da ne boš preveč bezljal!« je Cene pripovedoval o izkušnjah v hribih.