S pravimi sredstvi ob pravem času in na pravem mestu je mogoče rešiti še tako hud problem, je pomislil uslužbenec mednarodnega tribunala za vojne zločine v Ruandi Jushua Walker in se je sprave, odpuščanja ter obujanja ljubezni med Hutujci in Tutsiji lotil s Hamletom. Niso ga zmedle začetne težave, kot je zaplemba iz ZDA poslanih mečev in helebard na kigalijskem letališču, češ, so rekli cariniki, država je v vojni in orožja, še posebej takšnega za sekanje glav in udov, je v Ruandi že itak preveč. Važno je, da so prispele lažne brade za igralce, ki jih je nabral med uslužbenci ameriškega veleposlaništva in predstavniki humanitarnih organizacij. Za Hamleta kot zdravilo za ruandsko tragedijo se je Walker, ki je očitno velik ljubitelj hrvaškega filma Hamlet v Mrduši donjoj, odločil po daljšem filozofskem premisleku. Tragedija danskega kraljeviča odpira podobno dilemo, s kakršno se soočajo Ruandci - ali je maščevanje sveta stvar, obveznost ali ne - ter ponuja jasen odgovor. Maščevanje ni nujno, maščevanje je odveč! Ergo: "Hutujci, poboj milijonov Tutsijev kot maščevanje zaradi njihove nedokazane krivde za smrt predsednika države je nesmiseln in Tutsi: maščevanje za pokol vaših sonarodnjakov ne vodi nikamor. Glejte Hamleta in vse vam bo jasno, predvsem, če vam uspe njegovo dilemo, maščevati se materi in njenemu ljubimcu za umor očeta, spraviti na višjo medplemensko ali celo državno raven!" Walker je prepričan, da bo prizor po reki plavajočega trupla nesrečne Ofelije, igrata jo izmenično, zaradi obveznosti v službi, Američanka Rebeka Martensen (uslužbenka OZN agencije za begunce) in Britanka Vicky White ( prostovoljka), zapustil globok, nepozaben vtis na Ruandce, ker jih bo spomnil na tisoče trupel Tutsijev, ki so jih Hutujci zmetali v ruandske reke. In potem tega ne bodo več počeli. Uprizarjanje Hamleta bo vsekakor dobro delo tako 80 tisočem zaprtih ljudi zaradi suma, da so počenjali genocid, ker bodo zelo nazorno spoznali, da je takšno početje nemoralno in skregano s temeljnimi postulati človekoljubja, kot tudi vladnim možem, ki osumljencem pripravljajo smrtno kazen, ker bodo s pomočjo Hamleta spoznali, da se visoko moralni oblastniki, ljudje z duhom in znanjem, ne spuščajo na tako nizko raven, kot je maščevanje. Razen te psihoterapevtske, zgodovinskopolitične in kulturnoizobraževalne vloge ima predstava globoko humano-karitativno poslanstvo. Denar, zbran z uprizarjanjem priljubljene tragedije po širinah in divjinah dežele ruandske, naj bi bil namenjen otrokom, ki so v vojni vihri ostali brez staršev. Organizatorji, izhajajoči iz dosežkov podobnih akcij v Londonu New Yorku, Parizu in Rimu, ne dvomijo v uspeh in pričakujejo, da bodo Ruandci, ki sicer večinoma životarijo ravno od mednarodne humanitarne pomoči, množično drveli v teater in dali zadnje zrno za vstopnice, da bi s pomočjo Hamleta zvedeli resnico o sebi.