Marca 1989 se Živko drugič preseli v Beograd in postane podpredsednik vlade inženirja Anteja Markovića, zadolžen za ekonomski in politični sistem. Slovenski del Markovićeve ekipe tvorita še zvezni sekretar za zunanjo trgovino Franc Horvat in Jože Slokar, sekretar za promet in zveze. Po večstrankarskih volitvah leta 1990 Živko novoizvoljenemu slovenskemu vodstvu ponudi odstop. Mnenja je, da bi ga spričo spremenjenega razmerja političnih sil v Sloveniji moral na mestu podpredsednika zvezne vlade nadomestiti kdo iz nove politične garniture. Živko dobi negativen odgovor in pojasnilo, da je on del »beograjskega vodstva slovenskega naroda«, oni pa da predstavljajo njegov »ljubljanski« del. Poleti Marković prične ustanavljati Zvezo reformnih sil Jugoslavije in Živku ponudi funkcijo generalnega sekretarja ZRSJ. Živko odkloni in se na podlagi ocene, da se v Sloveniji »ustvarja nezaseden politični prostor, nekaj malega levo od sredine«, jeseni, skupaj z Ivom Vajglom, poloti ustanavljanja Socialdemokratske unije. Nad plebiscitom decembra tega leta ni pretirano navdušen. Meni, da je zahteva po plebiscitu »prej aktualna politična potreba Demosa kot realni interes slovenskega naroda«. Se pa zamisli nad plebiscitnim izidom in februarja 1991 v intervjuju za Mladino izjavi: »Če bi v Sloveniji prišlo do fizičnega konflikta med zveznimi in republiškimi institucijami, za nas v Beogradu ne bi bilo več posla in življenja. Nihče si ne more privoščiti, da bi delal v administraciji, ki je pripeljala do konflikta s svojim lastnim narodom«. Kljub temu do zadnjega verjame, da se Jugoslavijo da ohraniti pri življenju, in dovtipi, ki jih s preostalimi »beograjskimi Slovenci« in šoferjem Slobodanom zbija na račun tega, kdo utegne biti prvi slovenski ambasador v Beogradu, ohranijo zgolj status šal. Pisarno, ki jo ima dotlej v prostorih slovenske vlade, prepusti Peterletovemu svetovalcu za privatizacijo dr. Borisu Pleskoviču. Marca v ZDA razlaga jugoslovanske razmere, Peterle pa ga bo Markoviću zatožil, da je Američanom nekorektno predstavil stališča republik do predlogov zvezne vlade. Živko zlagoma pridobiva status izdajalca tako v Sloveniji kot Srbiji, zato svoj sedemdnevni dnevnik, ki ga aprila objavi v zagrebškem Danasu, naslovi z »Ja, izdajica«. Junija, dva tedna pred agresijo, skupaj z Markovićem in Stanetom Brovetom obišče slovenske parlamentarce. Na nočni seji zvezne vlade, ki se prične 25. junija zvečer, Živko doseže znatno omilitev odloka ZIS o zaprtju slovenskih mejnih prehodov. Dopoldan naslednjega dne s Slokarjem odlok zvezne vlade faksirata v Slovenijo in Janez Janša bo kasneje v Premikih zapisal: »Uradno vojno napoved smo imeli na mizi.« Na dan pričetka desetdnevne vojne, 27. junija popoldan, Živko zaman zahteva odstop zveznega sekretarja za ljudsko obrambo Veljka Kadijevića, zgodaj zjutraj naslednjega dne pa odstopi ter se skupaj s še zadnjo ekipo slovenskih zveznih funkcionarjev odpravi v Slovenijo.