Iz Damaska, pravijo mu mesto legend in barv, kar je prava oznaka za kraj z večtisočletno zgodovino, nameravam odpotovati že popoldne. Še se bom vračal vanj, a zdaj se žal ne morem izogniti neprijetnemu uradnemu postopku nakupa železniške vozovnice. Vstopim v poslopje železniške postaje Hidžaz, zgrajeno v slogu angleškega stavbarstva viktorijanske dobe. Nekdaj je bila to končna postaja slovitega Orient ekspresa, ki je brzel tudi skozi naše kraje. V njegovih intimnih v svilo in damast oblečenih salonih, v katerih so ponujali poslastice vseh dežel, skozi katere je sopihal vlak, ob krhkih okrašenih skodelicah dišečega zlatorjavega čaja, ob okusu turške kave in stalno spreminjajočih se podobah narave v s svincem okvirjenih oknih, so svetovno politiko krojili vladarji, princi, diplomati, vohuni, koristolovci in pustolovci. Med potniki je bila tudi Agatha Christie in med njimi ji ni bilo težko dobiti snovi za nesmrtna književna dela. V kupejih se je nenadejano prikazoval in izginjal Lawrence Arabski.