Ne bi dejal, da je šlo za prestiž. Ameriška politika je bila že takrat, ko sta jo vodila predsednik Bush in državni sekretar Baker, pa tudi pozneje, pod vodstvom državnega sekretarja Warrena Christopherja, zelo jasna; Američani niso želeli vstopiti v vojno. Z veseljem so prepustili vroč kostanj Evropi, pozneje pa se je pokazalo, da brez sodelovanja Američanov ne bo mogoče rešiti tega problema. Napaka je bila v tem, da bi morali Američani jasno podpreti Evropo - ali pa se angažirati sami. Vendar so evropske države podpirali samo načelno. S tem, ko je zavrnila Vance-Owenov načrt, je Clintonova administracija odstopila od visoko moralnega zagovarjanja ohranitve Bosne in Hercegovine kot enotne države. Ni se bila pripravljena postaviti po robu bosanskim Srbom, celo ob podpori ZRJ, srbskega in črnogorskega predsednika, grškega premiera, vlad držav EU in Rusije ne. Raje se je umaknila ter Karadžiću in Mladiću prepustila več ozemlja, kot jima je pripadalo po našem načrtu. Leta 1995 se je pokazalo, kako nevarna je bila takšna politika. Muslimani so doživeli etnično čiščenje v Srebrenici in epi, Srbi pa v Krajini. Razveljavitev posledic etničnega čiščenja ni nihče več niti omenil. Takšna je bila ameriška politika v letih 1993 in 1994, ko se je v Bosni zgodilo največ zverinskih zločinov. Srebrenica je bila gotovo najnižja točka in grozljiv prikaz nemoči OZN.