Minuli teden smo na prvi strani našega tednika objavili sliko dijakov tretjih razredov Nižje srednje šole Ivan Trinko iz Gorice, ki so pod vodstvom ravnateljice Elizabete Kovic in profesorjev šli v center Bratuž in si tam ogledali razstavo sodobnega vrhunskega likovnega umetnika Safeta Zeca. Prav tako so si razstavo pod vodstvom ravnateljice Miroslave Brajnik in učiteljic ogledali razstavo osnovnošolci iz Gorice in iz Štandreža, ki jih je spremljal tudi učitelj likovne vzgoje Silvan Bevčar, tudi sam dober likovni umetnik. Na razstavi so si tako dijaki kot osnovnošolci ogledali slike, prisluhnili priložnostni razlagi, predvsem pa tudi spoznali različne likovne tehnike znanega umetnika, ki nagovarja s svojim pretanjenim umetniškim delom vsakogar, ki ima v sebi vsaj še nekaj lepega in dobrega, vsakogar, ki še zna pogledati vase in v sebi najti tiste stvari, ki naredijo sicer prozaični vsakdan lepši in k vrednotam naravnan. Otroci in dijaki so razstavo zelo doživeto sprejeli, prav gotovo si jo bodo nekateri izmed njih zapomnili za vse življenje, še posebno tisti, ki se bodo v življenju srečevali z likovno in drugo umetnostjo. Ko sem se med obiskom otrok v centru Bratuž pogovarjal z učiteljico Mirko Bric, mi je zadovoljna povedala, kako je sama vesela, da je razstavo velikega umetnika videla, kot je tudi izrecno povedala, da otroci radoživo spremljajo stvari, za katere smo sicer odrasli večkrat (zmotno) prepričani, da jih ne zanimajo. Res je sicer, da se je učitelj Silvan večkrat moral pošteno utruditi, da je otroke umiril pred slikami na razstavi, a dejstvo je, da so imeli otroci učno uro, ki je sicer v šolskih klopeh ne bi mogli imeti. Dijaki so bili v centru Bratuž bolj umirjeni, pozna se, da so starejši in sam sem bil iskreno vesel, da jih je spremljala ravnateljica s profesorji, med njimi so bile profesorice, ki niso skrivale navdušenja nad razstavo in njenim avtorjem. Veselo sem opazoval, da so profesorice tekmovale s svojimi dijaki v radovednosti in tudi v veselju, da so lahko v miru za uro na vrhunski razstavi. Te besede sem napisal iskreno vesel, ker sem bil sam udeležen pri pripravi razstave, ki je zares ni bilo lahko pripraviti, kot to vedo le tisti, ki so kdaj koli pripravili zahteven kulturni projekt, a predvsem sem bil vesel zato, ker sem videl v otroških očeh tiste lučke, ki jih že dolgo nisem, še posebej takrat, ko sem se z dvema otrokoma sam oddaljil in sem jima rekel, naj rahlo potipata bogate barvne nanose na Zečevo veliko platno. Ko sem kasneje to svetoval tudi ravnateljici Elizabeti Kovic, me je nejeverno pogledala in rekla, da se tega ne sme, a sem ji rekel, naj vseeno poboža platno, ker mi je sam umetnik rekel, da je sam vesel, ko vidi ljudi, ki se v njegova dela zaljubijo, jih morajo celo pobožati, da so jim le-ta bližja. “Ne bo zapiskalo?” se je pošalila ravnateljica. “Ne bo, ne!” sem rekel in pomislil na muzeje, v katerih se ne smeš nobenemu razobešenemu platnu niti približati, kaj šele, da bi se dotikal slike, ko že zazvoni alarm. “Šola ni samo pouk!” smo zapisali nad skupinsko fotografijo pred centrom Bratuž na prvi strani našega tednika. Ne, šola ni samo pouk, šola je več kot samo pouk. Obiskovanje razstav, gledališča, kina, mesta samega in vasi, tržnic in narave, cerkva in muzejev in še in še bi lahko našteval, vse to je šola in še več. Zato sem bil vesel, ko sem videl šolarje po dolgem času na razstavi, še bolj vesel pa šolnikov, ki jih prevečkrat pogrešamo povsod, še posebej pa na naših kulturnih prireditvah. Šola ni samo pouk! Šola je več. Šola je šola. Zato sem bil pred časom še bolj vesel, ko sem slišal za nek razred, da so v njem vsi otroci lepo vzgojeni in se zgledno obnašajo med seboj, z vrstniki in s profesorji tudi. Da znajo reči hvala in oprosti. Da bi sicer lahko bili bolj šolsko uspešni, a da so lepo vzgojeni in se imajo med seboj radi. Sam pri sebi sem zadovoljno pomislil, da je to več kot vse odlične ocene pri matematiki, italijanščini in drugod. A se tega, na žalost, na glas povedati ne sme, ker.... paljk@noviglas.it