Kopitar je eden tistih posameznikov, ki ekipo naredijo posebno, ne da bi si za to posebej prizadevali. In je seveda le nov dokaz, da je nadarjen posameznik vedno nadarjen posameznik. Saj vendar nadarjenost nosi s seboj, kar je največji privilegij živega človeka. In le ta posameznik lahko iz odlične ekipe naredi vrhunsko. Spomnite se Zahovića in njegovih zadetkov. Izmislil si jih je, ko na sodnikovi uri ni bilo več časa. Ko je ostal le še trenutek za . . . čarobnost. Za čudež. Jasno, Srečko Katanec je vrhunsk o sestavil ekipo in je bil, čeprav si bosta toda zaradi dogodkov na svetovnem prvenstvu na Japonskem in v Južni Koreji težko priznala, Zahovič na klopi. Ker si je upal kot igralec, si je upal kot trener. Ker je igral v Italiji in v Nemčiji, se ni nikogar bal. Ker je pač poznal nogomet in njegove zakonitosti. Slovenski rokomet je takšnega človeka, kot sta bila za nogomet Zahovič in Katanec in kot je za slovenski hokej zdaj očitno Kopitar, imel v Zoranu Jankoviću. Ljubljanski župan je bil namreč pred tremi leti na evropskem prvenstvu v Sloveniji naš rokometni Jose Mourinho. Tone Tiselj je sicer sedel na klopi, toda samozavest je vrela iz Jankovića, naši so leteli, ker so vedeli, da nekje v dvorani sedi Janković. Jim zares verjame. In ne misli le dati vsega od sebe, potem pa bo, kar bo, ker se tako ne dela vrhunski posel. Ker mu je prej uspelo z Mercatorjem. Ker je vedno uresničil, kar je napovedal. Ker se ni nikoli nikogar bal. Ker je vedno gledal tja, kjer sonce izginja v morju. V neskončnost. Spomnite se tudi Hale Tivoli. Nekoč. Pred šestimi leti. In lani, ko se je prikazal kot Odrešitelj in tudi bil odrešitelj. Union Olimpija je namreč vedno zares uspeval le, ko ga je vodil Zmago Sagadin. Ne glede na to, kaj si o njem mislite, kaj si o njem mislijo vsi košarkarji, ki so pozneje postali dolarski milijonarji, in ne glede na to, koliko denarja je dal v svoj žep, če ga je seveda zares dal, se je le on vedno vedel kot zmagovalec. In, zanimivo, slovenska reprezentanca, s šestimi igralci v ligi NBA in mnogimi drugimi po najbolj kakovostnih evropskih klubih, še vedno čaka na svoj veliki trenutek. Ki ne more biti le uvrstitev na naslednje veliko tekmovanje, biti mora kolajna. Prvo tekmo slovenskega derbija končnice NBA med Torontom in New Jerseyjem je kljub Jasonu Kiddu in Vinceu Carterju odločil Boštjan Nachbar. Trojko je zadel, ko je bila tekma na tehtnici, ko je šlo za to, ali je ali ni. In je bil. In bi mu že zato morali dovoliti, da vodi košarkarsko reprezentanco Slovenije na parketu, mu pustiti, da postane Zahovič, Katanec, Janković, Kopitar, ter prenehati blebetati o tem, kako so vsi enako dobri. Ker preprosto niso. Da je Nachbar najbolj nadarjen, so namreč vsi vedeli že prej. Še preden je potopil Toronto.