Predstavniki učiteljev so bili na okrogli mizi izredno kritični do šolskih pravilnikov, vendar si pri tem niso bili edini, ali bi želeli več avtonomije ali še bolj natančna navodila za ukrepanje, vsi pa so se strinjali, da je učiteljski poklic premalo spoštovan in da je otrokom treba postaviti meje. Pravilniki so po besedah profesorja svetnika dr. Zoltana Jana uvedli enotne kriterije v vseh slovenskih šolah istega tipa in v veliki meri odpravili nenapisano tradicijo meril in načinov ocenjevanja ter nagrajevanja in kaznovanja, ki je veljal do tedaj. »Učitelji so se bili pripravljeni odreči delu lastne avtoritete in poklicne avtonomije, ker so videli veliko vzgojno priložnost takšne dorečenosti, ki lahko veliko prispeva k demokratični vzgoji, saj so v enotnih pravilnikih pravila vnaprej znana in veljajo za vse pod enakimi pogoji. V šolskem vsakdanjiku pa so se kmalu začele kazati težave. Premnogi učenci, predvsem pa njihovi starši izkoriščajo črke na papirju, ne da bi mislili na tisto, kar je dolgoročno najpomembnejše za dozorevanje njihove hčerke ali sina.« Zato se je dogajalo, da so odločitve učnega osebja razveljavili, čeprav so jih sprejeli najboljšimi nameni po tehtnem premislek. To je povzročilo previdnost pri izrekanju vzgojnih ukrepov, sam postopek pri tem pa po mnenju Zoltana Jana bolj kot na vzgojni spominja na amaterski sodni proces.