al sem se smrti in mrličev. Še posebno tistih, ki so umrli nasilne smrti. Bilo mi je tesno pri srcu, ko jim je v cerkvi zvonilo. Dokler so živeli, jih skoraj nisem opazil. Zdaj pa so z glasom zvona prihajali čisto blizu, skoraj vame. Takšen mrlič je bil gospod Knez, ki ga je v Peklu pred šolo povozil avto. Malo prej se je peljal s kolesom mimo nas. Mama ga je povabila v hišo, a je rekel, da nima časa. Ljudje so trdili, da je bil že zmenjen s smrtjo in da je to usoda. Tudi mesar D., ki je napravil samomor, je bil takšen mrlič. Ubil se je z dinamitom na pešpoti, ki je peljala iz Pekla k dravinjskemu mostu. Prikazoval se mi je pred spanjem. Videl sem ga, kako stoji ob živi meji in prižiga vžigalico. Bilo me je groza. Kakor da bi bil jaz sam na njegovem mestu. Zelo sem si želel, da bi si v zadnjem hipu premislil. Da bi se obrnil ali odšel po poti naprej. Potem bi bil živ in življenje bi ostalo celo. Toda hkrati sem čutil, da to ni več mogoče. Da ni koraka nazaj in ne koraka naprej. Nesrečni D. je bil tam za zmeraj. Ne samo v sanjah, ampak tudi podnevi. Zato dolgo nisem šel po tisti poti, čeprav je bila bližnjica v šolo.