Razmere v pravosodju so bile novembra lani, ko je Aleš Zalar sedel na ministrski stol, zelo razburkane. Novopečenega ministra so pričakali jezni in razočarani sodniki, ki so zaradi neustreznega plačnega položaja že pet mesecev belo stavkali. Nič manj jezni pa niso bili niti odvetniki, ki jim je prejšnji pravosodni minister Lovro Šturm odvzel pristojnost določanja odvetniških tarif.Minister Zalar je spor z odvetniki hitro in brez dolgotrajnih pogajanj rešil tako, da je odvetniški zbornici vrnil pristojnost določanja tarif s predhodnim soglasjem pravosodnega ministra. Pričakovali bi, da bo Zalar kot bivši sodnik hitro ugodil tudi sodnikom, ki so zahtevali primerljivost sodniških plač s poslanskimi in ministrskimi. Vse do junija 2005 se je namreč kot predsednik Slovenskega sodniškega društva tudi sam boril za višje sodniške plače, leta 2006, potem ko je vodenje sodniškega društva že prevzela Janja Roblek, je zahteval celo presojo ustavnosti plačne reforme za sodnike. Ustavno sodišče je tedaj Zalarju pritrdilo, saj je ugotovilo, da je večji del plačne reforme neustaven. Janja Roblek je nadaljevala boj za višje sodniške plače, njen nasprotnik v pogajanjih pa je novembra lani postal prav nekdanji kolega Aleš Zalar. Zalar je kot predsednik sodniškega društva ogorčeno branil sodnike tudi leta 2000, ko se je ostro odzval na izjave nemškega sodnika Normana Manfreda Doukoffa, ki je takrat svetoval našemu pravosodnemu ministrstvu. Doukoff je izjemno negativno ocenil slovensko sodstvo in dejal, da se slovenski sodniki ukvarjajo zlasti z ohranjanjem privilegijev in s svojimi plačami, ki so po njegovem povsem ustrezne. Zalar je takrat dejal, da so te izjave izmišljene, neargumentirane in žaljive. Čeprav se je Zalar kot sodnik dolga leta zavzemal za boljše sodniške plače, pa kot pravosodni minister na zahteve svojih nekdanjih kolegov ni pristal kar takoj in brez pogajanj. Pogovori so bili dolgotrajni in trdi. Z do skrajne meje nezaupljivimi sodniki mu je soglasje o plačah uspelo doseči šele ta teden, po kar šestih mesecih pogovorov. Sodniki bodo sicer dobili višje plače, a vsi s končnim izkupičkom pogajanj niso povsem zadovoljni. Hiter vzponAleš Zalar se je rodil leta 1961, je univerzitetni diplomirani pravnik. Sodnik je postal že zelo mlad, pri 28 letih. Le dve leti po izvolitvi v sodniško funkcijo, decembra 1991, ko je bil star komaj 30 let, je že prisegel kot predsednik temeljnega sodišča v Ljubljani. Zalar je bil tedaj eden redkih v državi, ki je vedel, komu se prisluškuje. Kot predsednik ljubljanskega sodišča je bil namreč tisti, ki je lahko odobril ali zavrnil zahteve za prisluškovanje, ki jih je na sodišče vlagala varnostno-informativna služba, predhodnica današnje Sove. Zalar je tedaj sicer ostro kritiziral predpise, ki so urejali poseg v pravico tajnosti pisemskega komuniciranja. Sodniško funkcijo je opravljal vse do lani, ko se je podal v politiko. Prvi mandat predsednika okrožnega sodišča se mu je iztekel leta 1995. Funkcijo predsednika sodišča je želel opravljati še naprej, zato se je za to mesto ponovno prijavil, a je sodni svet njegovo kandidaturo kar trikrat zapored zavrnil. Zoper sklep sodnega sveta se je dvakrat pritožil celo na vrhovno sodišče, ki mu je obakrat dalo prav. Zgodba se je zaključila šele konec leta 1999, ko ga je takratni pravosodni minister Tomaž Marušič za dobo šestih let imenoval za predsednika okrožnega sodišča v Ljubljani, Zalar pa je vse do svojega ponovnega imenovanja opravljal funkcijo vršilca dolžnosti predsednika sodišča. Po izteku šestletnega mandata je konec leta 2005 ponovno kandidiral za predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča, a je zopet naletel na težave, čeprav se je za mesto predsednika prijavil kot edini kandidat. Sodni svet je tokrat ocenil, da je Zalar primeren kandidat, zato je takratnemu pravosodnemu ministru Lovru Šturmu predlagal njegovo imenovanje, a je Šturm predlog zavrnil. Zalarju je sicer priznal, da izpolnjuje vse formalne in vsebinske pogoje za ponovno imenovanje, kot razlog, da Zalarja ne imenuje, pa navedel, da nima dovolj izkušenj kot sodnik, prepričal ga ni niti v osebnem pogovoru. Marca 2007 je sodni svet Šturmu v imenovanje ponovno predlagal Zalarja kot edinega kandidata, a ga je Šturm spet zavrnil. Zaplet se je končal šele junija 2007, ko je sodni svet Šturmu poleg Zalarja v imenovanje predlagal tudi Andreja Barago. Šturm je Zalarja tudi v tretje zavrnil, za dobo šestih let pa imenoval Barago, ki je imel precej manj sodniških izkušenj, saj je sodniško funkcijo nastopil šele leta 2006, pred tem pa je bil dvanajst let tožilec.Po pravico vsakič na sodiščeZalar je tudi tokrat za dosego svoje pravice ubral sodno pot. Že ko ga je Šturm prvič zavrnil, se je pritožil na upravno sodišče, ki je decembra 2005 njegovi pritožbi ugodilo in odpravilo odločbo, s katero je Šturm zavrnil Zalarjevo kandidaturo. A sodni spor med pravosodnim ministrom Šturmom in Zalarjem s tem še ni bil končan. Zalar je namreč na upravno sodišče vložil tudi tožbo, v kateri je izpodbijal odločbo o imenovanju Barage, Šturmu pa očital, da ga je diskriminiral. Upravno sodišče je novembra 2007 odločilo, da je Šturm do Zalarja ravnal diskriminatorno, odločbe o imenovanju Barage pa ni odpravilo, saj je bila že izvršena – Baraga je funkcijo predsednika sodišča že opravljal. Šturm se je zoper to sodbo pritožil na vrhovno sodišče, ki je junija lani sodbo upravnega sodišča razveljavilo in jo vrnilo v ponovno odločanje. Zalar je takrat napovedal, da bo zoper to odločitev vložil pritožbo na ustavno sodišče. Tudi ko je Zalar postal pravosodni minister, pa zgodba z imenovanjem Barage očitno še ni bila končana. Zalar je namreč aprila letos, torej le nekaj mesecev po tem, ko je nastopil ministrski položaj, predlagal inšpekcijski nadzor nad poslovanjem ljubljanskega okrožnega sodišča, ki ga vodi Baraga. Proračunska inšpekcija je sicer ugotovila nepravilnosti pri izplačevanju delovne uspešnosti in nadur, a pravosodno ministrstvo hkrati pozvala, naj skupaj z ministrstvom za javno upravo popravi predpise na tem področju, ki zdaj očitno niso ustrezno urejeni. Pri tem postopanju ministra pa ni zanemarljivo dejstvo, da je bila ena od sodnic, ki jim je Baraga na nezakonit način izplačal delovno uspešnost, tudi Zalarjeva soproga Mojca Zalar Kocjančič. Zato so se pojavila namigovanja, da Zalar še vedno ni prebolel poraza, ko ni bil imenovan za predsednika tega našega največjega sodišča, v ozadju njegove zahteve za inšpekcijski nadzor pa je po mnenju nekaterih prav spor zaradi imenovanja Barage. Pobudnik alternativnih načinov reševanja sporovZalar je eden od pobudnikov alternativnih načinov reševanja sporov, a je v preteklosti svoje spore v glavnem reševal na sodiščih, kjer je vložil lepo število tožb. Kot minister se zdaj zavzema za razbremenitev sodišč prav s tem, da državljane spodbuja, naj sodišč ne zasipajo s tožbami, pač pa naj se poskušajo pogoditi s pomočjo arbitraže ali mediacije. Tudi sam je kot minister dal zavezo, da bo tudi država vse spore najprej poskusila reševati z alternativnimi načini in brez posredovanja sodišč. Zalar je sicer marca lani ustanovil tudi podjetje za svetovanje in upravljanje Arbiter, ki pa po podatkih v poslovnem imeniku na spletu ne posluje več.Zalar lani ni prvič stopil v krog visoke politike. Kratek skok v politiko je namreč naredil že leta 1997, ko je Janez Drnovšek sestavljal koalicijsko vlado iz levosredinskih strank. Drnovšek ga je že takrat videl na mestu ministra za pravosodje. Zalar je opravil nastop pred parlamentarnim odborom za notranjo politiko in pravosodje, ki ga je podprl z osmimi glasovi za in enim proti, vendar pa Drnovškova ekipa ministrov ni dobila podpore državnega zbora. Zato je moral oblikovati nov nabor ministrov in v vlado povabiti SLS z Marjanom Podobnikom na čelu, Zalar pa je po ponovni delitvi ministrskih položajev izpadel iz igre za ministrski položaj. Tokratni Zalarjev vstop v politiko je bistveno bolj ambiciozen kot tisti iz leta 1997. Danes ni le minister. Velja za enega najtesnejših sodelavcev predsednice stranke, Katarine Kresal. Hkrati pa predseduje ljubljanskemu odboru LDS. azmere v pravosodju so bile novembra lani, ko je Aleš Zalar sedel na ministrski stol, zelo razburkane. Novopečenega ministra so pričakali jezni in razočarani sodniki, ki so zaradi neustreznega plačnega položaja že pet mesecev belo stavkali. Nič manj jezni pa niso bili niti odvetniki, ki jim je prejšnji pravosodni minister Lovro Šturm odvzel pristojnost določanja odvetniških tarif.