Beograd - Na začetku tretje četrtine je zapustil parket, se napotil v slačilnico, na vrata obesil copate in se 19 sekund pred koncem vrnil na parket, kjer se je tekma prekinila. V dvorani Pionir se je zbralo več kot sedem tisoč gledalcev in okoli 50 igralcev, med katerimi so bili tudi slovenski košarkarji Marko Milič, Radoslav Nesterović, Teoman Alibegović, Jure Zdovc in tudi edini, ki ga med temi ni bilo v Tivoliju, Jaka Lakovič. Aleksandar Đorđević je po tekmi kratko in jedrnato izjavil: "Hvala vsem, ki so prišli. Na tekmi je bilo prisotno veliko čustev in lepih druženj ter spominov, a do tega je moralo priti, saj začetku vedno sledi konec." Osemintridesetletnega Đorđevića, ki je v svoji bogati karieri dosegel praktično vse, kar se je dalo, je član Hiše slavnih Dino Meneghin pozval, naj vztraja z delom v košarki. Z jugoslovansko reprezentanco je osvojil dve evropski in eno svetovno prvenstvo ter prejel srebrno medaljo na olimpijskih igrah v Atlanti leta 1996. S Partizanom je osvojil evropski klubski naslov in tri Koraćeve pokalne naslove. Zadnjo sezono je igral v klubu Armani Jeans iz Milana z Markom Maravićem, s katerim se je uvrstil v finale italijanskega DP, kjer je njun klub izgubil s Climamiem. Njegov mladostniški vzornik Zoran Slavnić mu je že pred zadnjo tekmo sporočil: "Ko boš nehal igrati košarko, bodi trener, ker je vse ostalo smešno.” Božidar Maljković je ponudil zanimivo prispodobo: "Imel je tak pregled, da je lahko videl nogavice gledalca v zadnji vrsti.” Izjavo, polno čustev, je med solzami podal tudi Slobodan Janković v invalidskem vozičku, ki se je usodno ponesrečil na tekmi v grški ligi, ko je igral v dresu Panioniosa in se je, nezadovoljen s sodniško odločitvijo, z glavo namerno udaril v konstrukcijo koša, ker ni vedel, da ta ni zaščitena, ter ostal invalid. Ko mu je Đorđević poklonil dres, je zajokal in po tekmi izjavil: "Samo eden je Đorđević! Žal mi je, da ene sezone nisem odigral ob njem, da še sam osvojim eno lovoriko. On je eden redkih, ki me niso pozabili niti v enem trenutku in niti takrat, ko mi je bilo najtežje. Bil sem zvezdaš, na koncu pa se je izkazalo, da sta mi najbolj pomagala on in Danilović, ki sta nekoč v Novem Sadu zame organizirala celo dobrodelno tekmo.”