Za Mojco Kranjc, ki obenem sodeluje pri urejanju Draminega Gledališkega lista, Beletrininega Dramatikona ..., so poletja in počitniška obdobja sploh ugodna za prevajanje. Za potopitev v novo pisanje, za »duhovno druženje z avtorjem« potrebuje notranji mir in strnjen, nerazbit čas. Le tako da zmore novemu peresu tudi intimno pogledati čez ramo, le tako da lahko pričakuje navdih, ki ni zgolj nuja pišočega, temveč tudi poustvarjajočega. Slednjega čaka mnogo prozaičnega dela, kot so brskanja in preverjanja po slovarjih, knjigah, enciklopedijah, tudi internetu. Svetovni splet oziroma, kot se pošali, »kaj bi mi brez googla«, je lahko pot do razjasnitve prenekaterega neznanega pojma. Iskalnik ji lahko nakaže, v katero smer je treba raziskovati ..., da se ji ne bi ponovil greh iz preteklosti, ko je Seidensticker Hemd ( Seide pomeni svilo, Hemd srajco, le kaj dela tukaj Sticker !?!) z negotovostjo prevedla v svileno srajco. »Čez mesece, ko sem stopila v neko dunajsko prodajalno višje moške mode, sem, seveda, takoj videla, da gre za blagovno znamko.« S svojo rešitvijo resda ni spremenila ne pomena ne konotacije izvirnika, kajti svilena srajca lahko pomeni tudi imenitno oblačenje, toda najraje bi se pogreznila v zemljo. »Pred spodrsljaji, ki niso povezani ne z znanjem nemščine ne z obvladovanjem materinščine - meni je spodrsnilo, ker se nisem spoznala na moško modo - lahko varuje tudi google .« Prinaša prednost, ki je veliki prevajalski predniki, kot sta bila Oton Župančič in Fran Albreht, denimo, niso imeli. Razpolagali so le s tistim, kar so izbrskali iz knjig in so nosili v glavi.