Spoznal sem ga v tistem obdobju – saj razumete, vsi smo bili nekoč najstniki – in resnica je, da sem se z njim veliko nasmejal. Ko si ga šel prosit za kakšno revijo, je to vedno izkoristil za pripovedovanje mastnih šal, ki jih je kar stresal iz rokava. Zdaj, ko je preteklo že toliko časa, ne bi mogel reči, da se je Lope de Vega kaj dosti spremenil: ko ga srečaš v trgovskem središču, ni sposoben koherentne komunikacije; kar koli rečeš, ti bo on vedno govoril iste stvari in ti povedal ducat šal, nekaj novih, nekaj pa starih kot on. Po mojem mnenju Lope de Vega toliko govori o teh stvareh, da mu ni treba o drugih, toda konec koncev se ne bom zdaj jaz postavljal v vlogo psihiatra ali psihologa ali kogar koli že.