svetovalca. Ko človek namesto z glavo – razsodno - misli, kot bi rekli Tržačani, verjetno tudi italijanski Istrani, “coi budei” (= dobesedno s črevesjem, v pomenu instinktivno, nagonsko, iracionalno). Pa še eno vprašanje imam, ki je zame veliko važnejše od gornjega in bi me premier, ali kdo zanj, neznansko osrečil, če bi se vanj najprej zamislil in šele nato odgovoril, ne samo vljudno, bla, bla bla, marveč prav premišljeno in resno. Ne bom mu hvaležna samo jaz, pač pa večina Primorcev, tudi oni onkraj podrtih meja. Prav tako v Delu – in tudi v drugem našem tisku, saj je novica odmevala - sem nedavno brala, kako se novo izvoljeni predsednik vlade veseli z županom Nove Gorice Brulcem et co… spojitve obeh Goric v eno. Ko bodo tako v slovenski Novi Gorici kot v pretežno italijanski Gorizii menda začele padati kar množično - domnevam celo s precejšnjim hruščem in truščem - tudi znamenite meje v glavah in bo tako rekoč napočila nova era evropske vzajemnosti in – postopoma - totalnega sožitja. Vprašanje pa je to: V katerem jeziku bo potekal ta veseli - po scenariju že nekam znani - proces bratstva in edinstva? V esperantu? V angleščini, ki si jo bomo družno izvolili kot lingua franca? Si bodo naši sosedi – ročni kot so: detto, fatto! umislili osebnega tolmača in ko bodo začutili potrebo, da nas ogovorijo ali pokramljajo z nami, ga bodo potegnili iz žepa in skozi njegova dvojezična usta bo kot olje gladko stekel dialog? Na naši strani so namreč jezikovne meje pa narečne planke in železne zavese že davno padle, še preveč temeljito, se mi zdi včasih, saj smo Slovenci bolj ali manj večinsko že dvo- in večjezični, kar pa ne bi mogli trditi, čeprav bi radi, za naše pretežno enojezične sosede, ki jim je slovenščina, z redkimi izjemami, španska vas, pa še mar jim ni zanjo, saj o njej največkrat nočejo niti slišati, za nekaternike tudi z jezikovnimi predsodki v glavi, ne samo z mejami in pregradami, in ti so nam zategadelj precej sovražni, in niti malo jih ni, na žalost, je naš govor nič drugega kot lingua de merda. Tako rekoč prej za v sekret kot za v njihova usta. Allora? Kaj pa zdaj? Kako si naš slavni vrh predstavlja to kočljivo zadevo spojitve in prelitja v eno celoto? Anti nam na tihem ne predlaga, da se potujčimo iz čiste in neskalnjene ljubezni do sanjske pa sanjane in nedosanjane evropske