zadnjih dneh se v Italiji iz dneva v dan vrstijo hude in žolčne polemike ob znanem dekretu šolske ministrice Gelminijeve. Gre za več odlokov, ki naj bi korenito spremenili italijansko šolstvo od osnovnih šol do univerze. Zlasti so v ospredju predvidena krčenja učnega osebja, združevanja šol vseh vrst in stopenj in posledično tudi združevanje ravnateljstev in to v glavnem sorodnih smeri (npr. humanističnega ali tehničnega tipa) ali pa tudi ne. Seveda postaja tudi vprašljiva zadeva ustreznih fondov. Znana je še tudi postavitev enega samega učitelja zlasti v prvih razredih osnovnih šol, kar pa je le najbolj razvpito. Vse to je sedaj povzročilo že omenjeni val protestov na vseh ravneh. Začele so se zasedbe zlasti višjih srednjih šol po vsej državi. Ponekod imajo univerzitetni profesorji lekcije kar na mestnih trgih, to zlasti v Milanu in Rimu (tu pred sedežem poslanske zbornice). Na vse to se je Berlusconijeva vlada že odzvala. Ministrski predsednik je takoj zagrozil s posegom policije. Dejal je, da bo dal ustrezna navodila notranjemu ministru Maroniju. Vladna namera je po drugi strani spet izzvala živčno reakcijo. Nedeljska velika protestna manifestacija Demokratske stranke v Rimu je lahko tudi dala posreden odgovor vladnim načrtom. Pa skoraj komičen epilog s presenetljivo Berlusconijevo izjavo, da tega v resnici ni mislil..! Seveda se bomo tu zaustavili predvsem ob slovenski šoli v Italiji. Tudi slovenski šolniki in dijaki so se znašli z ostalimi v skupnem boju. Sam sem bil dolga leta šolnik in se aktivno ukvarjal s pedagogiko. Slovenci smo bili v zgodovini šolstva in izobraževanja vedno zelo pozorni zlasti na uvajanje materinščine v učne ustanove. To je sicer že od protestantske reformacije prisotno v vsej Srednji Evropi. V tem smislu je igral veliko vlogo češki pedagog Jan Amos Komensky, ki je med 16. in 17. stoletjem med drugim poudarjal pomen domačega jezika in tudi modernih jezikov (poleg klasičnih). Uveljavil pa je še zelo pomembno načelo nazornosti. Par stoletij kasneje je v Avstriji prišlo do prve velike šolske reforme, ko je cesarica Marija Terezija skupno s pedagogom Ignacijem Felbigerjem leta 1774 izdala zgodovinske ukrepe oz. zakonsko ureditev avstrijskega šolstva. Slovenci smo tedaj že skušali vsaj delno uvesti slovenski jezik v pouk. Kasneje imamo v prvi polovici 19. stoletja ustanovitev znanih nedeljskih šol Antona Martina Slomška, seveda v domačem jeziku. Pozitivno je bilo gotovo tudi kratko obdobje Napoleonove Ilirije, ko je v času Valentina Vodnika slovenščina lahko prvič vstopila v šole in javne urade. Šele kasneje pa je končno prišlo do ustanovitve državnih slovenskih šol v stari Avstriji. Slovenska šola v Italiji je po zadnji vojni zabeležila svojo novo rast. Leta 1961 smo (zlasti po zaslugi goriške SDZ) dobili državni šolski zakon št. 1012, kateremu so nato sledili še drugi dopolnilni zakonski ukrepi. S tem je naša šola postala enakopravna vsem državnim šolam, kar je nedavno z nastopom v palači Madama dobro izpostavila sen. Tamara Blažina. Zato smo danes Slovenci v Italiji na svoje šole lahko ponosni. Moramo jih ohraniti povsod, tam, kjer so in se zato odločno upreti nameram ministrice Gelminijeve. Pri tem se moramo vedno opreti predvsem na naš zaščitni zakon, prav tako pa tudi na splošna načela demokracije in na ustavna določila, zlasti 6. člen.